Odpravo v Pakistan, v Karakorum, je leta 2006 sestavljala ženska naveza Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, preostali člani so bili še Andrej Grmovšek, Silvo Karo, Nejc in Aleš Česen, Matjaž Jeran in Matevž Kunšič.
Glavni načrt ženske naveze je bil ”kar koli bomo plezale, bomo plezale v alpskem stilu.” Težave z zdravjem in vreme so krojili odločitve, kaj plezati; odločitev Trango Nameless Tower, 6251 m, resnično impozanten stolp, ki ga krasi 1000-metrska stena rumeno rjavega granita in navpičnih poči. Vedele so, da morajo čez steno čim hitreje in s čim manj opreme za pasom in v nahrbtnikih; težo v večini nosita zadnji dve, ki žimarita, tista, ki pleza spredaj, pa le tisto, kar potrebuje.
Do stene jih je čakalo 1400 metrov višinske razlike vzpona po koluarju. Plezanje so si razdelile takole: Tina Di Batista je najboljša plezalka v skali in ledu, zato ji je pripadel spodnji del stene in zadnji snežni metri do vrha, Tanji Grmovšek srednji del, kjer so bile široke poči, Sandri Voglar pa zgornji del stene s fingercami.
Plezanje prvi dan je bilo precej sneženo. Vztrajale so do t. i. sončne terase, na kateri so bivakirale. Drugi dan je bila popoldne snežena nevihta, bil je vse večji mraz. Priplezale so na polico nad 23. raztežajem in si izklesale prostor za bivak. Tretji dan je bil najprej sončen, nato pa morbidno mrzlo popoldne. Vrh so dosegle četrti dan, 9. septembra 2006, ob 21. uri. Takoj so sestopile in dosegle sončno teraso ob 2. uri zjutraj. V bazni tabor so prišle istega dne popoldan, spakirale opremo in naslednje jutro ob 5. uri odšle v dvodnevnem maršu civilizaciji nasproti. Počitek je prišel na vrsto šele v Skarduju.
Dekleta so v treh dneh priplezala s sedla na vrh, kar je bil sploh prvi pristop ženske naveze na Trango Nameless Tower, in to v alpskem stilu.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Do stene jih je čakalo 1400 metrov višinske razlike vzpona po koluarju. Plezanje so si razdelile takole: Tina Di Batista je najboljša plezalka v skali in ledu, zato ji je pripadel spodnji del stene in zadnji snežni metri do vrha, Tanji Grmovšek srednji del, kjer so bile široke poči, Sandri Voglar pa zgornji del stene s fingercami.
Plezanje prvi dan je bilo precej sneženo. Vztrajale so do t. i. sončne terase, na kateri so bivakirale. Drugi dan je bila popoldne snežena nevihta, bil je vse večji mraz. Priplezale so na polico nad 23. raztežajem in si izklesale prostor za bivak. Tretji dan je bil najprej sončen, nato pa morbidno mrzlo popoldne. Vrh so dosegle četrti dan, 9. septembra 2006, ob 21. uri. Takoj so sestopile in dosegle sončno teraso ob 2. uri zjutraj. V bazni tabor so prišle istega dne popoldan, spakirale opremo in naslednje jutro ob 5. uri odšle v dvodnevnem maršu civilizaciji nasproti. Počitek je prišel na vrsto šele v Skarduju.
Dekleta so v treh dneh priplezala s sedla na vrh, kar je bil sploh prvi pristop ženske naveze na Trango Nameless Tower, in to v alpskem stilu.
Avtorica besedila: Jelena Justin
