Avtorica zgodbe je Marija Mošnik.
V Motniku in njegovi okolici je bil še v drugi polovici 20. stoletja običaj, da so ženski ob rojstvu otroka njeni botri ali bližnji sorodniki nesli nekaj priboljška v obliki hrane: maslo, jajca, pogačo, včasih tudi steklenico domačega jabolčnika, redko vina in – obvezno – živo kuro (kokoš). Takrat so rekli, da smrt še šest tednov po porodu čaka pod posteljo in zato naj bi porodnica jedla boljšo hrano, da bi se čim hitreje okrepila in dobila moč za delo na kmetiji.
Na kmetih se je včasih skromno jedlo, običajno so kuhali s svinjsko mastjo. Porodnici pa so z jajcem prelite kruhove šnite (rezine) ocvrli v maslu, ji skuhali krepčilno kurjo župco (juho) z veliko zlato-rumenimi cinki. Za moč je kdaj pa kdaj dobila tudi vinski šato (šodo). Mama je še meni po porodu leta 1973, ker sem imela slabo kri, stepla dve jajci s sladkorjem, ju zmešala s kozarcem vina in naredila šato. Vanj sem pomakala mlečni kruh.
Prav dobro pa se spominjam, kako sva tam okrog leta 1960 z mamo nesli tak priboljšek sorodnici Andrejčkovi Minki na Vrhe ob rojstvu njenega sina Janka. No, jaz sem samo koracljala zraven!
Ves teden ali pa še dlje, je mama vsak dan posnemala smetano z en dan starega mleka, ki je bilo nalito v lončene ali emajlirane sklede. Ko se je smetane nabralo dovolj, jo je zlila v pinjo, leseno pripravo, v kateri sta bili na leseni osi dve naluknjani lopatici, jo pokrila in z vinto lopatici toliko časa vrtela, da se je smetana zgostila v surovo maslo, ki smo mu takrat rekli puter. Maslo je potem v kastrolci (kozici) na majhnem ognju na štedilniku počasi segrevala, da se je stopilo. Ob segrevanju se je penilo, dokler ni voda izhlapela. Kastrolco je odstavila z ognja in počakala, da se je zmes malo umirila, nato je odstranila odvečno peno, v emajliran lonček pa previdno odlila rumeno kuhano maslo (rekli smo mu masu, maslo) in ga pustila, da se je strdilo. V kastrolci je ostala rjavkasta usedlina – tropine, ki smo jih domači pojedli na kruhu.
Na dan obiska pri porodnici je že zgodaj zjutraj v metrgi zamesila in spekla pogačo. Včasih je bilo v testu samo mleko (namesto vode), včasih je dodala še kakšno jajce in žlico sladkorja. Maslo, pogačo in kakšnih deset ali dvajset jajc, odvisno kako pridno so kure nesle, je naložila v jerbas, dodala še steklenico najboljšega domačega jabolčnika, jerbas pokrila z belim prtom in ga postavila v naramni koš.
Že prej je ujela veliko staro kuro (le stara kura je imela veliko maščobe), ji s trakom prevezala nogi, da ne bi ušla, jo previdno dala v ročno mrežo, spleteno iz špage (vrvice), si oprtala koš na rame, kuro v mreži pa dala pod pajsko (pod roko, pod pazduho) in pot pod noge… Od Motnika do Andrejčkovih na Vrheh je bilo uro hoda; če pa je bila porodnica doma kje v bližini, je hrano tja nesla v slamnatem cekarju.
Moja stara starša Marija in Janez sta bila posestnika, imela sta mlin, žago in kovačnico in sta bila krstna oz. birmanska botra kar štiriinšestdesetim (64) otrokom. Stara mama je ob Veliki noči v krušni peči spekla eno peko kruha in kolač za dom, v drugi peki pa je bilo kakšnih dvajset ali še več majhnih kolačkov za vnuke in najmlajše krščence. Vsi kolački so imeli luknjo na sredi. Ker ni imela dovolj plehnatih (pločevinastih) modelčkov, jih je pekla kar v emajliranih kastrolcah, vanje pa je na sredo postavila lesen količek. Na Veliko noč je v luknjo položila en rdeč pirh. Včasih se za veliko noč ni dobilo pomaranč, zato je vsakemu poleg kolačka in pirha dala še kakšno jabolko in morda kakšen bombon.
Veliko otrok je umrlo še majhnih. Bili so primeri, da je v dobrem tednu dni pri eni hiši zaradi davice umrlo pet otrok. Za njimi se ni smelo žalovati in o njih se ni govorilo. Imena umrlega otroka se ni napisalo na družinski nagrobnik, zato v mnogih družinah še danes ne vedo, da so starši imeli še kakšnega bratca ali sestrico, ki je majhen umrl. Kako so se počutile matere, ki so pokopale toliko malčkov, pa niso smele žalovati, pač pa trdo delati in rojevati naprej, vedo le one …
Običajno je umrlega otroka k pogrebu nesel krstni boter. Tudi pri nas je bilo tako. Sosed Hribovškov Tonče je naredil majhno leseno trug´co (krsto) in jo pobarval z oljnato barvo. Boter Jože je trugco z malo Tilčko nesel pod pajsko; ker barva ni bila suha, se je prijela na obleko in tako je uničil suknjič svoje poročne obleke.
Ne vem kako je bilo drugje, v Motniku pa je na pokopališču še danes veliko otroških grobov, ki so razporejeni za prezbiterijem cerkve. Tudi moja sestrica, ki je umrla stara pol leta, ima majhen grobek, pa čeprav je od njene smrti minilo že več kot šestdeset let.
Pomen uporabljenih starih besed po SSKJ:
kúra1 -e ž (ú) velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš:
púter -tra m (ú) nižje pog. (surovo) maslo: namazati kruh s putrom; mehek kot puter
máslo -a s (á) kuhano maslo ki se mu s kuhanjem izloči voda; surovo maslo ki se pridobi neposredno iz smetane
pínja -e ž (í) priprava za izdelovanje manjše količine masla: prinesla je pinjo in začela pinjiti; naliti smetano v pinjo
tropína -e ž (í) nav. mn. usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla: zabeliti žgance s tropinami / maslene tropine
jérbas -a m (ẹ́) okrogla košara z ravnim dnom in navadno z majhnima ročajema: dati jerbas na glavo; plesti jerbase; nesti koscem zajtrk v jerbasu; jerbas češenj
cékar -ja m (ẹ́) pletena ožja košara z dvema ročajema, navadno iz slame
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu;
vínta -e ž (ȋ) nižje (zaganjalna) ročica: priviti vinto na os; z vinto goniti, vrteti stroj / z vinto zaganjati motor avtomobila z zaganjalno kljuko
métrga -e ž (ẹ́) etn. miza s koritom za mesenje; mentrga: mesiti kruh v metrgi
