Franc Koncilja se je rodil leta 1896 v Mekinjah. Po poroki leta 1929 je odprl obrt splošnega mizarstva v Mekinjah pri Kamniku.
Rodili so se mu štirje sinovi, od katerih je najstarejši delal v njegovi delavnici, ostali so občasno pomagali.
Spomini na Plečnika in očeta segajo v zgodnje otroštvo sina Jerneja. Napovedan obisk arhitekta Jožeta Plečnika je za vso družino pomenil vznemirjenje. Sin Jernej se ga spominja kot strogega gospoda s črnim cilindrom, vendar, kot poudari, je bil strog le njegov izgled. Kot oseba je znal biti tudi mil. Plečnik je v njihovo hišo prihajal na razgovore o delu, kjer so bili prisotni mizar Koncilja, pater Martin Perc ter arhitekt. Na teh dolgih razgovorih so pregledovali načrte, razmišljali o materialih ter se dogovorili vse pomembne detajle glede izdelave lesenih elementov. Plečnikova naročila so mizarja Koncilja precej okupirala, saj so morala biti v njegovi delavnici izvedena tudi sprotna naročila. Sin Jernej se spominja, da je tudi sam kot otrok ob večjih konicah pomagal pri delu, kateremu je bil kos. Za krstilnico v stranjski cerkvi je izdolbel luknje v stropne tramove. Posebno zahteven je bil zadnji projekt cerkev sv. Antona v Beogradu. Izdelane lesene elemente so naložili v Kamniku na vagone ter jih odpeljali z vlakom v Beograd. Dva delavca in oče Franc so odšli za več kot teden dni v Beograd na montažo.
Franc Koncilja je bil predan svojemu delu, kljub temu pa si je rad vzel čas za sprostitev. Vrhunski mizarski in rezbarski izdelki so bili izdelani v skromni delavnici s preprostim orodjem. Del orodja je izdelal mojster sam. Na primer »cvinge« ali mizarske spone, kotnike, »štrajbus« za vris ravnih črt. V njegovem spominskem kotičku so ohranjena še preostala orodja, »knip’l«, leseno kladivo, ki se je uporabljalo pri rezbarjenju večjih lesenih elementov, poravnalni oblič »štosman«, obliči s posebnimi profili, železni »cirk’l« oziroma šestilo ter ročne žagice za obrezovanje furnirjev in različna rezila za izdelovanje intarzij in okvirjev. Gospod Franc je različne oblike preizkušal na različnih vrstah lesa. Če katera vrsta ni bila primerna za izdelavo detajla, je izbral drugo vrsto lesa.
Ohranjena je tudi korespondenca Jožeta Plečnika Francu Koncilji, ki datira večinoma v obdobje 1951 do 1953, v kateri je razviden zelo naklonjen odnos arhitekta do mojstra.
V zadnjem obdobju, po prenehanju aktivnega mizarjenja, se je Franc Koncilja posvečal svojemu najljubšemu hobiju, izdelovanju intarzij, s katerimi je obdaroval svoje najbližje.
Informator:
Jernej Koncilja, Mekinje
