Spomeniki znanstvenikov na Tržaški cesti 25

Na kratko predstavimo delo znanstvenikov, ki so jim posvečeni doprsni kipi.

1. Jurij Vega (1754 – 1802) iz Zagorice pri Dolskem. Veliki matematik, ki se je šolal v Ljubljani v jezuitski gimnaziji in na liceju. Delal je kot navigacijski inženir, v vojski se je pridružil topničarskemu polku, postal podporočnik in kmalu učitelj matematike na dunajski topničarski šoli. Kot vojaški poveljnik se je vojskoval s Prusi, Francozi in Turki. Prejel je plemiški naslov baron.

Širom sveta so znane njegove logaritemske tablice, ki so jih pozneje še predelali in izpopolnili. Pripravil je sedem- in desetdecimalni logaritmovnik, napisal Matematična predavanja v štirih zvezkih in številne matematične učbenike za topničarje. V knjigah je obravnaval poglavja iz algebre, infinitezimalnega računa, zemljemerstva in trigonometrije. Bil je član Akademije koristnih znanosti v Mainzu, Fizikalno-matematične družbe v Erfurtu, češke družbe znanosti v Pragi, Pruske akademije znanosti v Berlinu in Velikobritanske družbe znanosti v Goettingenu.

V nepojasnjenih okoliščinah je 1802 izginil, mrtvega so ga našli v reki Donavi.

Njegov doprsni kip je izdelal kipar Janez Pirnat, spomenik so odkrili leta 1969.

2. Milan Vidmar (1885 – 1962) iz Ljubljane. Izobraževalna in delovna pot ga je vodila v Novo mesto, Gradec in Budimpešto, pa tudi v druge evropske države ter v ZDA. 1910 je na dunajski Tehniški visoki šoli promoviral kot doktor strojništva. Na področju elektrotehnike se je izobraževal in kalil kot samouk in kot konstruktor v raznih tovarnah. Kot strokovnjak se je potrjeval zlasti na področju projektiranja transformatorjev in daljnovodov za razna podjetja ter preučeval probleme prenašanja električne energije ter aluminijaste vodnike. Ustanovil je svojo tovarno Transformator, delal pa je tudi kot direktor Strojnih tovarn in livarn. Od 1919 do 1957 je predaval na elektrostrojnem oddelku tehniške fakultete ljubljanske univerze in 1929 kot rektor univerze posredoval pri kralju Aleksandru za njen obstanek. Po njem se imenuje tudi ljubljanski elektroinštitut (od 1968, prej Inštitut za elektriško gospodarstvo. Napisal je mnogo znanstvenih in poljudnih del iz svoje stroke.

Vidmarja poznamo tudi kot jugoslovanskega in slovenskega šahovskega velemojstra in pisca številnih knjig o šahu, denimo Pol stoletja ob šahovnici (1951), Šah (1932 in 1957) in druge.

Vidmar se je ukvarjal tudi s filozofijo in je svoje poglede na svet opisal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937). Posmrtno je izšla njegova avtobiografija v dveh delih.

Vidmarjev doprsni kip je ustvarila kiparka Teodora Novšak. Spomenik so odkrili 1977. leta.

3. Marij Osana (1880 – 1958), Tržačan. Že od mladosti ga je zanimala elektrotehnika, zato je že kot dijak delal v tržaških elektrotehniških podjetjih. Študij in delo sta ga vodila v Gradec, na Dunaj, v Pulj, Trst, Ljubljano, v Nemčijo, Francijo in Srbijo. V Ljubljani je v šolskem letu 1920 – 21 honorarno predaval elektrotehniko na srednji tehniški šoli. Konec leta 1923 je prišel predavat na ljubljansko tehniško fakulteto o šibkih tokovih in tu ostal do 1926, potem pa se vrnil 1928 kot izredni profesor ter postal 1933 redni profesor na tej fakulteti. Nekajkrat je opravljal tudi naloge dekana te fakultete. Osana je začetnik izobraževalnega in raziskovalnega dela na področju šibkega toka in telekomunikacij na Slovenskem. Na tehnični fakulteti je razvil visokofrekvenčni laboratorij za izvajanje poskusov. Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem. 1924 je začel poskusno oddajanje radijskega programa v Ljubljani prek oddajnika, ki ga je sam sestavil. 1926 je organiziral radijski prenos koncerta iz Glasbene matice, 1932 pa je vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah.

Osana je zaslužen za izgradnjo podmorskega telegrafskega in telefonskega omrežja na Jadranu (1909 – 13), vzpostavitev jugoslovanskega telegrafa, telefona in radia ter vpeljavo avtomatskih telefonskih central v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Novem Sadu.

Doprsni kip Marija Osane je ustvarila Teodora Novšak, v parku pred FE so ga odkrili 4.10.1995. Pošta Slovenije je ob tej priložnosti izdelala spominski žig. 

4. Vratislav Bedjanič (1901 – 1959) se je rodil v Sarajevu, srednjo šolo in maturo pa opravil leta 1920 v Mariboru. Leta 1928 je diplomiral na Tehniški fakulteti v Ljubljani in bil 1939 imenovan za docenta. Strokovno se je usmeril v elektroenergetiko. Sodeloval je pri nastajanju in organiziranju slovenske elektroindustrije: Iskre v Kranju, Elme v Črnučah in Elektrokovine v Mariboru, sam pa je ustanovil in vodil tovarno TELA (Tovarno električnih aparatov) v Ljubljani, ki je pričela obratovati 1949. Opravljal je tudi funkcijo direktorja Glavne direkcije za elektroindustrijo LR Slovenije in glavnega urednika Elektrotehniškega vestnika ter mnoge druge naloge. Iskra je leta 1970 na predlog pobudnika prof. dr. Antona Ogorelca zasnovala Nagrado in sklad. Od tega leta vsako leto delijo nagrade za izjemna akademska dela s področja avtomatizacije v industriji in elektroenergetike. Nagrade gredo v roke diplomantom, magistrskim in doktorskim študentom, njihove raziskave pa morajo biti uporabno naravnane.

Doprsni kip Vratislava Bedjaniča je oblikoval Miha Kač iz Radomelj, odkrili so ga ob 40-letnici profesorjeve smrti, 15.12.1999.

Pošta Slovenije je v spomin na dogodek izdelala poštni žig.