Ulica, ki povezuje Bežigrajsko ulico s Trnoveljsko cesto, se imenuje po Josipu Sernecu, pomembnem celjskem odvetniku, politiku in narodnjaku ter pobudniku izgradnje Narodnega doma v Celju.
Josip Sernec se je rodil 4. marca 1844 v Slovenski Bistrici in se pod vplivom starejšega brata Janka Serneca zelo mlad zapisal političnemu delu; že v mariborskih dijaških letih (1857/65) je začel sodelovati z intelektualnim krogom mladoslovencev. Po končanem študiju prava leta 1869 na Dunaju, kjer je bil med drugim dve leti tudi predsednik slovensko-hrvaškega visokošolskega društva Jug, se je vrnil v Maribor in prva leta delal kot koncipient pri bratu Janku. Ko se je leta 1876 poročil s Terezijo Kočevar, hčerko dr. Štefana Kočevarja, je v Celju odprl lastno odvetniško pisarno, ki je občasno zaposlovala tudi do 16 uslužbencev.
Po vrnitvi na Štajersko se je hitro vključil v narodno politiko, kjer je veljal za prepričljivega govornika na različnih shodih in se po prihodu v Celje hitro znašel med prvaki celjskih Slovencev. Ob menjavi generacij je že leta 1875 prevzel vodenje celjske Narodne čitalnice, ki jo je pred tem uspešno vodil njegov tast dr. Štefan Kočevar. Sernec jo je vodil vse do svoje smrti leta 1925, torej polnih 50 let. Na njegovo pobudo je slovenska Celjska posojilnica leta 1897 zgradila Narodni dom, kjer so našla svoje zatočišče vsa narodna društva, ki so z leti zrasla iz Narodne čitalnice, med njimi Celjski sokol, ki mu je bil Josip Sernec več let starosta.
Leta 1884 je bil prvič izvoljen v štajerski deželni zbor in v njem je deloval do leta 1902, toda zaradi razpadanja politike sloge, katere vnet pristaš je bil, ni želel več kandidirati. Kot eden od prvakov štajerskih Slovencev je bil v svojem poslanskem obdobju tudi devet let namestnik štajerskega deželnega glavarja, kar mu je pri uveljavljanju slovenskih zahtev precej pomagalo.
Neposredno pred smrtjo je izdal svoje spomine, ki še danes veljajo za pomemben prispevek k razumevanju takratnih političnih gospodarskih in narodnih razmer na Štajerskem. Ob 80-letnici (1924) mu je Mestna občina Celje podelila naziv častnega meščana, s častnim občanstvom pa so se mu oddolžile tudi občine Dobrna, Škofja vas in Celje-okolica.
Po vrnitvi na Štajersko se je hitro vključil v narodno politiko, kjer je veljal za prepričljivega govornika na različnih shodih in se po prihodu v Celje hitro znašel med prvaki celjskih Slovencev. Ob menjavi generacij je že leta 1875 prevzel vodenje celjske Narodne čitalnice, ki jo je pred tem uspešno vodil njegov tast dr. Štefan Kočevar. Sernec jo je vodil vse do svoje smrti leta 1925, torej polnih 50 let. Na njegovo pobudo je slovenska Celjska posojilnica leta 1897 zgradila Narodni dom, kjer so našla svoje zatočišče vsa narodna društva, ki so z leti zrasla iz Narodne čitalnice, med njimi Celjski sokol, ki mu je bil Josip Sernec več let starosta.
Leta 1884 je bil prvič izvoljen v štajerski deželni zbor in v njem je deloval do leta 1902, toda zaradi razpadanja politike sloge, katere vnet pristaš je bil, ni želel več kandidirati. Kot eden od prvakov štajerskih Slovencev je bil v svojem poslanskem obdobju tudi devet let namestnik štajerskega deželnega glavarja, kar mu je pri uveljavljanju slovenskih zahtev precej pomagalo.
Neposredno pred smrtjo je izdal svoje spomine, ki še danes veljajo za pomemben prispevek k razumevanju takratnih političnih gospodarskih in narodnih razmer na Štajerskem. Ob 80-letnici (1924) mu je Mestna občina Celje podelila naziv častnega meščana, s častnim občanstvom pa so se mu oddolžile tudi občine Dobrna, Škofja vas in Celje-okolica.
