Avtorica zgodbe je Mira Karnar iz Podgorja pri Slovenj Gradcu.
Bila je topla pomladna noč pred 44 leti. Z možem se odpraviva spat, okno pustiva odprto. Zima je bila to leto dolga in prav prijetno je bilo čutiti dih pomladi. Ker sva se pred časom priselila v Zgornji Razbor, nisva vedela, kaj naju čaka. Sredi noči naju prebudi glas harmonike in fantovska pesem. Tisti trenutek, ko sem prvič slišala, kako mladi fantje sredi noči zapojejo pod oknom, mi je za vedno ostal v spominu. Vsako leto, ko pričakujemo fante, ki koledujejo ob sv. Florjanu, mi jim rečemo florjančani, mi misel poroma v preteklost in vedno znova sem vesela, da se je v našem majhnem zaselku Razbor pod Uršljo goro ohranil ta običaj.
V aprilu se neporočeni fantje iz naše vasi začnejo pripravljati na godovanje sv. Florjana, zavetnika gasilcev in zaščitnika pred požari. Sodelovanje pri florjančenju je čast za vsakega fanta iz vasi. Starejši fant, ki je vodja, uvede mlajše, pove, kako se je potrebno obnašati. Vsak udeleženec potrebuje klobuk in žepni nož. Razdelijo si vloge: fant, ki pobira darove, fant s košaro za jajca, fant, ki bo kuril v štedilniku. Seveda ne gre brez fanta, ki igra na harmoniko, navadno je to frajtonerca. Sledijo pevske vaje, prepevajo znane narodne pesmi. Obvezna pa je pesem Lepi so res letni časi.
Na predvečer 4. maja se fantje odpravijo od hiše do hiše. Če je vreme na ta dan slabo, se datum prestavi. Prav tako se dandanes, ko je večidel mladih fantov med tednom v šolah in v službah, dogovorijo za dan, ki pade na petek ali soboto in je najbliže godovanju sv. Florjana.
Ko fantje pridejo do kmetije ali hiše, pri kateri začnejo koledovati, pod oknom zapojejo eno izmed narodnih pesmi. Takrat navadno gospodar prižge luč v kuhinji, odpre vrata in se umakne. Fantje ob petju vstopijo. Najprej poiščejo šopke, ki so jih nastavila in skrila dekleta, če so pri hiši. Pušeljce si zataknejo za klobuk. Na mizi jih čakajo jajca in razne suhomesne jedi, ki jih spravijo v košaro. Da lažje opravljajo svoje poslanstvo, je na mizi tudi pijača. Včasih so fantje hodili peš ali se vozili z vozovi, dandanes pa se vozijo z avtomobili in velikokrat so hvaležni, če jim gospodinja na mizo nastavi sok, alkoholne pijače pa kar zaprte pospravijo v cekar. Lotijo se dela: iz snopov šib (snop – butara), ki so pripravljene na mizi, naredi vsak fant en križ in ga skrije nekje v kuhinji, zatakne ga za sliko, obesi na polico… Ostanke od izdelave križev zakurijo v štedilniku. Na kmetijah je to še mogoče. V vasi so tudi hiše, kjer ni štedilnika, vendar so ostanki šib vedno pospravljeni. Fantje jih odnesejo in pokurijo tam, kjer je to mogoče. Med temi opravili se poje in igra. Nato se vodja zahvali gospodarju za darove, zaželi vse dobro vsem pri hiši in naj jih sv. Florjan obvaruje vsega hudega, predvsem pa ognja. Sledi povabilo na jajčarijo (veselico). Fantje se s pesmijo poslovijo, navadno je to prirejena narodna pesem Adijo, pa zdravi ostante. Nato se napotijo do druge hiše, kjer se vse zopet ponovi. To navadno traja celo noč in zjutraj, ko se svita, so fantje že pošteno utrujeni, vendar zadovoljni, kajti pri vsaki hiši so lepo sprejeti, imajo veliko darov in njihovi klobuki so bogato obloženi s cvetjem. Če je le mogoče, morajo te šopke ohraniti do veselice.
Do naše hiše pridejo fantje navadno okrog ene ure ponoči. Prav zanimivo jih je opazovati skozi neosvetljeno okno. Takoj, ko odidejo, grem v kuhinjo in poiščem vse križce, ki so jih položili in zataknili na različna mesta. Te križce vržem na ogenj takrat, ko poleti najbolj bliska in grmi.
Sledi drugi del, to je veselica, ki ji rečemo tudi jajčarija. Navadno je jajčarija na kmetiji, ki ima za to ustrezne prostore. Za hišo, ki so jo izbrali fantje, je to velika čast. Za veselico se je vodja že predhodno dogovoril z gospodarjem in določen je bil tudi datum. Na veselici se zberejo vaščani, mladi in stari. Na mizo se nanosijo jedila, ki so jih nabrali fantje, pa še kakšen priboljšek se doda. Bogato se pogosti vse navzoče, seveda je največ domačinov, saj prav njim je ta veselica namenjena. Hrane tukaj ni mogoče kupiti, jedača je zastonj. Pijačo si vsak naroča in plača sam. Med veselico se igra, poje in pleše. Opolnoči se predstavijo fantje, ki so sodelovali pri pobiranju jajc. Na glavi imajo okrašene klobuke, zapojejo Florjanovo pesem. Pa še s kakšno narodno se predstavijo. Nato pa muzikant povabi vse na ples, reče: »Solo za vse«. Navadno po polnoči prinesejo na mizo šnite. To je bel kruh, namočen v mleko in jajca ter opečen z obeh strani na olju. Zraven prinesejo na mizo tudi sladkor, kajti šnite morajo biti sladke. Obvezen del jajčarije je tudi ples povštertanc, nabran denar pa gre za plačilo muzikantov. Ko je dobra volja na višku, se zapleše tudi ples z metlo, da pridejo na vrsto prav vsi. Proti jutru zapustijo kmetijo tudi tisti najbolj vztrajni.
Po ustnem izročilu je ta običaj v našem kraju zelo star in prijetna je misel na to, da se tradicija ni prekinila, da prehaja iz roda v rod. Dominik Pečovnik je bil okrog leta 1972 star 83 let in takrat je povedal, da mu je njegov oče pripovedoval, kaj so mu stari ljudje pravili o pobiranju jajc v našem kraju.
Hvaležna sem vsem mladim fantom, ki se trudijo ohraniti ta običaj, pa čeprav z nekaterimi spremembami. Tudi fantje so se prilagodili novejšim časom, vendar bistvo se še vedno ohranja.
