Ob vojaških operacijah so potekala pogajanja in dogovori o meji na Koroškem. Koroška vlada je v soglasju z dunajsko ljubljanski 21. novembra 1918 sporočila svojo pripravljenost za pogovore o začasnih mejah.
Avstrijske sile so se dva dni pozneje umaknile preko Drave. Kmalu zatem so Malgajeve čete zasedle Velikovec. Maister je zasedel črto Grebinj – Vovbre – Trušnje – Tinje in slovenski del Labotske doline. Ozemlje, ki so ga Maistrovi in Malgajevi borci pravočasno zasedli, torej v času med 8. in 20. novembrom 1918, je ostalo Jugoslaviji, drugo so izgubili v pogajanjih in s plebiscitom.
Na prvem sestanku predstavnikov vlad med 9. in 12. decembrom 1918 so Avstrijci Sloveniji ponudili sodne okraje Pliberk, Dobrla vas, Železna Kapla, odstopiti pa so bili pripravljeni tudi Borovlje. Ljubljanska vlada je zahtevala vse slovensko ozemlje. Od konca vojne pa do podpisa senžermenske pogodbe septembra 1919 je med Jugoslavijo in nemško Avstrijo prišlo kar trikrat do določitve začasne razmejitvene črte (25. in 28. novembra 1918 in 13. februarja 1919). Ves čas pa je bila celotna severna meja nemirna.
Pogajalske pozicije so se za Slovence bistveno spremenile po grabštajnski aferi. 14. decembra 1918 je na ukaz generala Maistra neka srbska enota zasedla Grabštajn, a so jo avstrijski vojaki ob protinapadu ujeli in odpeljali v Celovec. 24. decembra je koroška vlada sporočila, da bo mejo uredila mirovna konferenca, do takrat pa sodi vsa Koroška, razen občine Jezersko, pod suverenost nemške Avstrije.
Na številnih pogovorih so oblikovali različne predloge o poteku državne meje. 22. januarja 1919 so v Gradcu podpisali graško-ljubljanski protokol, s katerim sta obe strani sprejeli naslednja določila: da bosta priznali demarkacijsko črto, kot jo bosta določila ameriška oficirja, in po tej črti naj se ozemlje razdeli na dve upravni enoti; premirje je treba spoštovati; odvzeti je treba orožje vsemu civilnemu prebivalstvu; prepovedati je treba omejevanje osebne svobode in jemanje talcev; ujetnike in talce obe strani zamenjata ter izpustita politične osumljence; dokler ameriška oficirja ne ugotovita demarkacijske črte, velja kot ta črta tedanji položaj enot.
K oblikovanju in poteku državne meje na Karavankah in k “tragediji Koroških Slovencev”, kot je zapisal dr. Alojz Kuhar, sta pripomogla prof. Archibald Cary Coolidge, predsednik študijske komisije, ki jo je ameriška vlada poslala na Dunaj takoj po zlomu Avstrije in ameriški polkovnik Sherman Miles, vodja komisije za določitev meje. Coolidge je samovoljno, brez dovoljenja ameriške vlade, naročil preiskovati po Koroški, koliko ljudi želi pod Avstrijo in koliko pod Jugoslavijo. V februarju 1919 so te podatke zbirali polkovnik Miles, major Martin, poročnik Le Roy King in prof. Kerner, ki je znal slovensko. Prvi trije so svojemu nadrejenemu na Dunaju predlagali razmejitveno črto na Karavankah, Kerner pa na Dravi. Ugotovil je, da je velika večina prebivalcev južno od Drave slovenska in želi pod Jugoslavijo. Ostali trije so sklenili, da večina, tudi Slovenci, želi pod Avstrijo. Coolidge je na osnovi poročil štirih preiskovalcev sestavil poročilo za ameriško delegacijo v Parizu. Priznal je, da je Kernerjev predlog iz narodnostnega razloga upravičen, vendar je pritegnil ostalim trem in predlagal začasno “Milesovo” razmejitveno črto. (Oder, K.)
Tudi na sama pogajanja je bila jugoslovanska stran v nasprotju z avstrijsko slabše pripravljena. Avstrija je s podporo Italije zastopala stališče nedeljive Koroške z mejo na Karavankah, zahtevali pa so tudi Maribor in Slovenj Gradec s celotno Dravsko dolino (30. junija 1919 je Avstrija odstopila od predloga plebiscita na južnem Štajerskem). Jugoslovanski predstavniki, ki so dokazovali, da Celovška kotlina le ni tako zaokrožena gospodarska celota, opozarjali na narodnostno strukturo prebivalstva, ki je navkljub večstoletnim germanizacijskim procesom ostajala v večini slovenska, so kljub francoski podpori dosegli le toliko, da so za Koroško določili izvedbo plebiscita. Koroško so razdelili na dve plebiscitni coni: cono A in cono B. V cono A, ki jo je dobila v upravo jugoslovanska stran, nista bili vključeni Mežiška dolina in Dravograd z okolico. Je pa v cono A spadala vas LIbeliče. Cono B je dobila v upravo Avstrija. Določili so, da bo plebiscit potekal najprej v coni A in če bo oddanih več glasov za Jugoslavijo, še v coni B, v obratnem primeru bosta obe coni pripadali Avstriji. (Kos, M.)
avtorja besedila: dr. Karla Oder in Marjan Kos
Na prvem sestanku predstavnikov vlad med 9. in 12. decembrom 1918 so Avstrijci Sloveniji ponudili sodne okraje Pliberk, Dobrla vas, Železna Kapla, odstopiti pa so bili pripravljeni tudi Borovlje. Ljubljanska vlada je zahtevala vse slovensko ozemlje. Od konca vojne pa do podpisa senžermenske pogodbe septembra 1919 je med Jugoslavijo in nemško Avstrijo prišlo kar trikrat do določitve začasne razmejitvene črte (25. in 28. novembra 1918 in 13. februarja 1919). Ves čas pa je bila celotna severna meja nemirna.
Pogajalske pozicije so se za Slovence bistveno spremenile po grabštajnski aferi. 14. decembra 1918 je na ukaz generala Maistra neka srbska enota zasedla Grabštajn, a so jo avstrijski vojaki ob protinapadu ujeli in odpeljali v Celovec. 24. decembra je koroška vlada sporočila, da bo mejo uredila mirovna konferenca, do takrat pa sodi vsa Koroška, razen občine Jezersko, pod suverenost nemške Avstrije.
Na številnih pogovorih so oblikovali različne predloge o poteku državne meje. 22. januarja 1919 so v Gradcu podpisali graško-ljubljanski protokol, s katerim sta obe strani sprejeli naslednja določila: da bosta priznali demarkacijsko črto, kot jo bosta določila ameriška oficirja, in po tej črti naj se ozemlje razdeli na dve upravni enoti; premirje je treba spoštovati; odvzeti je treba orožje vsemu civilnemu prebivalstvu; prepovedati je treba omejevanje osebne svobode in jemanje talcev; ujetnike in talce obe strani zamenjata ter izpustita politične osumljence; dokler ameriška oficirja ne ugotovita demarkacijske črte, velja kot ta črta tedanji položaj enot.
K oblikovanju in poteku državne meje na Karavankah in k “tragediji Koroških Slovencev”, kot je zapisal dr. Alojz Kuhar, sta pripomogla prof. Archibald Cary Coolidge, predsednik študijske komisije, ki jo je ameriška vlada poslala na Dunaj takoj po zlomu Avstrije in ameriški polkovnik Sherman Miles, vodja komisije za določitev meje. Coolidge je samovoljno, brez dovoljenja ameriške vlade, naročil preiskovati po Koroški, koliko ljudi želi pod Avstrijo in koliko pod Jugoslavijo. V februarju 1919 so te podatke zbirali polkovnik Miles, major Martin, poročnik Le Roy King in prof. Kerner, ki je znal slovensko. Prvi trije so svojemu nadrejenemu na Dunaju predlagali razmejitveno črto na Karavankah, Kerner pa na Dravi. Ugotovil je, da je velika večina prebivalcev južno od Drave slovenska in želi pod Jugoslavijo. Ostali trije so sklenili, da večina, tudi Slovenci, želi pod Avstrijo. Coolidge je na osnovi poročil štirih preiskovalcev sestavil poročilo za ameriško delegacijo v Parizu. Priznal je, da je Kernerjev predlog iz narodnostnega razloga upravičen, vendar je pritegnil ostalim trem in predlagal začasno “Milesovo” razmejitveno črto. (Oder, K.)
Tudi na sama pogajanja je bila jugoslovanska stran v nasprotju z avstrijsko slabše pripravljena. Avstrija je s podporo Italije zastopala stališče nedeljive Koroške z mejo na Karavankah, zahtevali pa so tudi Maribor in Slovenj Gradec s celotno Dravsko dolino (30. junija 1919 je Avstrija odstopila od predloga plebiscita na južnem Štajerskem). Jugoslovanski predstavniki, ki so dokazovali, da Celovška kotlina le ni tako zaokrožena gospodarska celota, opozarjali na narodnostno strukturo prebivalstva, ki je navkljub večstoletnim germanizacijskim procesom ostajala v večini slovenska, so kljub francoski podpori dosegli le toliko, da so za Koroško določili izvedbo plebiscita. Koroško so razdelili na dve plebiscitni coni: cono A in cono B. V cono A, ki jo je dobila v upravo jugoslovanska stran, nista bili vključeni Mežiška dolina in Dravograd z okolico. Je pa v cono A spadala vas LIbeliče. Cono B je dobila v upravo Avstrija. Določili so, da bo plebiscit potekal najprej v coni A in če bo oddanih več glasov za Jugoslavijo, še v coni B, v obratnem primeru bosta obe coni pripadali Avstriji. (Kos, M.)
avtorja besedila: dr. Karla Oder in Marjan Kos
