Rodil se je v šoštanjski usnjarski družini, ki je dala nekaj pomembnih ljudi. Šolal se je najprej v domačem kraju, od tretjega razreda normalke naprej v Celju, realko zaključil v Gradcu, študij politehnike pa na Dunaju.
Čeprav se mu je zaradi uspešnega študija ponujala univerzitetna kariera, ga je bolj navduševalo praktično delo – predvsem ga je pritegnila takrat izredno aktualna gradnja železnic. Kot železniški inženir je delal nekaj časa po različnih krajih monarhije, vendar se je zaradi slabega zdravja že leta 1879 upokojil in se za stalno naselil v Celju. Za zgodaj upokojenega inženirja se je začelo novo – gospodarsko in politično obdobje.
Z bratom Josipom sta kot izrazito slovensko usmerjena politika spoznala, da je slovenski vpliv mogoče krepiti predvsem z gospodarsko rastjo in neodvisnostjo od takrat gospodarsko še superiornih Nemcev. Začela sta s projektom posojilniškega zadružništva in na tem področju orala ledino. Medtem ko je brat Josip vlagal predvsem svoje politično znanje, je Mihael z veliko znanja in energije ustvaril močno gospodarsko organizacijo z mrežo posojilnic – zadrug, ki jih je leta 1883 združil v Zvezo slovenskih posojilnic s sedežem v Celju; na čelu organizacije je bil vse do leta 1909.
Zaradi politično naravnanega nemškega odloka, da denar ne sme biti naložen v posojilnicah, je leta 1889 v Celju ustanovil Južnoštajersko hranilnico. Zaradi dobrega finančnega poslovanja in vlaganja v slovenski kapital je slovenski vpliv v Celju in na širšem področju rasel (tako je bil zgrajen tudi celjski Narodni dom). V letih 1884-1896 je bil poslanec štajerskega deželnega zbora, v letih 1885-1897 pa tudi državnega zbora na Dunaju. Za Celje je pomembna tudi njegova socialna nota; leta 1887 je namreč ustanovil v Celju za številne revne dijake dijaško kuhinjo.
Leta 1915 je emigriral v Švico, obtožili so ga veleizdaje in Avstrija mu je zaplenila vse premoženje. Tudi v tujini je politično deloval in si prizadeval za priključitev Slovencev novi jugoslovanski državi. Umrl je v švicarskem Terrietu ravno na dan, ko se je pripravljal na povratek; posmrtne ostanke so kasneje prenesli in pokopali leta 1927 v Šentilju pri Velenju.
Z bratom Josipom sta kot izrazito slovensko usmerjena politika spoznala, da je slovenski vpliv mogoče krepiti predvsem z gospodarsko rastjo in neodvisnostjo od takrat gospodarsko še superiornih Nemcev. Začela sta s projektom posojilniškega zadružništva in na tem področju orala ledino. Medtem ko je brat Josip vlagal predvsem svoje politično znanje, je Mihael z veliko znanja in energije ustvaril močno gospodarsko organizacijo z mrežo posojilnic – zadrug, ki jih je leta 1883 združil v Zvezo slovenskih posojilnic s sedežem v Celju; na čelu organizacije je bil vse do leta 1909.
Zaradi politično naravnanega nemškega odloka, da denar ne sme biti naložen v posojilnicah, je leta 1889 v Celju ustanovil Južnoštajersko hranilnico. Zaradi dobrega finančnega poslovanja in vlaganja v slovenski kapital je slovenski vpliv v Celju in na širšem področju rasel (tako je bil zgrajen tudi celjski Narodni dom). V letih 1884-1896 je bil poslanec štajerskega deželnega zbora, v letih 1885-1897 pa tudi državnega zbora na Dunaju. Za Celje je pomembna tudi njegova socialna nota; leta 1887 je namreč ustanovil v Celju za številne revne dijake dijaško kuhinjo.
Leta 1915 je emigriral v Švico, obtožili so ga veleizdaje in Avstrija mu je zaplenila vse premoženje. Tudi v tujini je politično deloval in si prizadeval za priključitev Slovencev novi jugoslovanski državi. Umrl je v švicarskem Terrietu ravno na dan, ko se je pripravljal na povratek; posmrtne ostanke so kasneje prenesli in pokopali leta 1927 v Šentilju pri Velenju.
Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, Celje2010.
