Markljeva ulica se od leta 1993 imenuje po glasbeniku, organistu in pedagogu Antonu Marklju. Poteka med Ljubljansko cesto in ulico Dolenje Kamence. Pred letom 1993 je bila del Dolenjih Kamenc. Ulica ima 30 hišnih številk.
Anton (Tone) Markelj je bil rojen 25. oktobra 1907 v Bohinjski Beli v družini desetih otrok tamkajšnjega cerkovnika. Že pri osmih letih je izgubil očeta, ki je padel na bojiščih Galicije v prvi svetovni vojni. Njegov glasbeni talent ni ostal neopažen, tako da je že kot dvanajstleten orglal pri mašah. Veselje do glasbe ga je leta 1922 pripeljalo v ljubljansko orgelsko šolo, ki jo je vodil znani skladatelj in glasbeni pedagog Stanko Preml. Končal jo je kot “vrlo sposoben” organist, hkrati pa se je v tem času učil tudi klavirja na Glasbeni matici in že vodil moški pevski zbor.
Sprva se je preživljal kot organist na Bledu, nato je služboval kot organist na Krki pri Stični, kjer je vodil tudi pevski zbor, poučeval citranje in ustanovil citraški kvintet. Leta 1935 je postal organist v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, kjer je nasledil skladatelja in organista Ignacija Hladnika. V Novem mestu si je ustvaril družino in se povsem vživel v novo okolje.
Med drugo svetovno vojno je zaradi sodelovanja in simpatiziranja z OF izgubil službo honorarnega učitelja glasbe na meščanski šoli. Za enajst mesecev je šel v internacijo na Rab, po internaciji je bil večkrat zaprt in nazadnje izgubil tudi službo organista. Že prve dni po osvoboditvi je začel delovati kot zborovodja, orgle pa je zamenjal s profesorskim katedrom najprej leta 1945 na novomeški gimnaziji, potem pa leta1950 na učiteljišču in ponovno na pedagoški gimnaziji, kjer je kot strokovni učitelj glasbe na delovnem mestu profesorja glasbe poučeval vse do upokojitve leta 1968. Honorarno je poučeval tudi na novomeški glasbeni šoli.
Največ časa je poleg poučevanja v šolah posvečal predvsem vodenju pevskih zborov. Po vojni je osnoval pevski zbor Dušan Jereb, ki mu je od ustanovitve naprej dirigiral skoraj tri desetletja. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. Ustvaril je nekaj sakralnih skladb, ki žal niso ohranjene. Pozabi je rešena le njegova uglasbitev pravljične igre Poldeta Ciglerja Sneguljčica, ki je bila v koncertni izvedbi ponovno uprizorjena leta 2012.
Za svoje delovanje je prejel številna priznanja, med drugim zlato Gallusovo značko in leta 1966 Trdinovo nagrado.
Umrl je 14. marca 1978, pokopan je na ločenskem pokopališču v Novem mestu.
Sprva se je preživljal kot organist na Bledu, nato je služboval kot organist na Krki pri Stični, kjer je vodil tudi pevski zbor, poučeval citranje in ustanovil citraški kvintet. Leta 1935 je postal organist v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, kjer je nasledil skladatelja in organista Ignacija Hladnika. V Novem mestu si je ustvaril družino in se povsem vživel v novo okolje.
Med drugo svetovno vojno je zaradi sodelovanja in simpatiziranja z OF izgubil službo honorarnega učitelja glasbe na meščanski šoli. Za enajst mesecev je šel v internacijo na Rab, po internaciji je bil večkrat zaprt in nazadnje izgubil tudi službo organista. Že prve dni po osvoboditvi je začel delovati kot zborovodja, orgle pa je zamenjal s profesorskim katedrom najprej leta 1945 na novomeški gimnaziji, potem pa leta1950 na učiteljišču in ponovno na pedagoški gimnaziji, kjer je kot strokovni učitelj glasbe na delovnem mestu profesorja glasbe poučeval vse do upokojitve leta 1968. Honorarno je poučeval tudi na novomeški glasbeni šoli.
Največ časa je poleg poučevanja v šolah posvečal predvsem vodenju pevskih zborov. Po vojni je osnoval pevski zbor Dušan Jereb, ki mu je od ustanovitve naprej dirigiral skoraj tri desetletja. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. Ustvaril je nekaj sakralnih skladb, ki žal niso ohranjene. Pozabi je rešena le njegova uglasbitev pravljične igre Poldeta Ciglerja Sneguljčica, ki je bila v koncertni izvedbi ponovno uprizorjena leta 2012.
Za svoje delovanje je prejel številna priznanja, med drugim zlato Gallusovo značko in leta 1966 Trdinovo nagrado.
Umrl je 14. marca 1978, pokopan je na ločenskem pokopališču v Novem mestu.
