V črtici Listje (1914) Cankar opisuje jesenski večer na Rožniku, ko ob opazovanju redkih drevesnih listov, ki se še držijo vej, razmišlja o minljivosti življenja.
Mrak
Mračilo se je. Z mrakom pa se je zgrinjala gosta, vlažna, siva megla od vsepovsod. Prišla je kakor noč, nevidna in neslišna. Utonili so v nji hribovi nad Vrhniko, zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in mokro, kakor roka bolnikova mi je dihnila v lica in nazadnje segla tudi v srce, da je bilo vse malodušno in potrto in da se je zbalo samote.
Troje listov
Konec veje se je stiskalo troje listov drug k drugemu. Tako se stiskajo otroci v temi. Tisti v sredi se je pričel zvijati in krčiti, stresel se je, nagnil ter neslišno, tiše kakor rosna kaplja zdrknil na tla.
Živeli so, doživeli – sladko življenje v ljubezni, dodeli nam ga bog!
Črno in golo
Črno in golo je strmelo visoko drevo v nebo, kakor silno razpelo na križpotu. Pod njim je bilo pokopališče. Na tisoče jih je ležalo tam, na tisoče drobnih trupel, črnih, zgrbljenih, trohnečih; strupena rosa iz megle je lila nanje.
Sova
Dišalo je po trohnobi, megla je tiščala na prsi. Stopil sem v hišo, da bi se napravil spat. Ali zaspati nisem mogel. Jokaje in krohotaje je skovikala sova, ki jo slišim plahutati pod svojim oknom vsako noč.
