Etimologija je veda o izvoru in pomenu besed. Pričujoča raziskava prinaša zbirko vseh krajevnih imen v občini Celje z razlago njihovih pomenov. Celotno nalogo si lahko ogledate tukaj. V fotogaleriji si lahko ogledate vsa imena s skrajšano razlago.
Poimenovanja stvari in okolice so odraz poimenovalca, zato sem predvidevala, da bom v krajevnih imenih našla veliko narečnih prvin. Že med zbiranjem imen pa sem ugotovila, da so bila moja predvidevanja napačna. Narečne prvine v krajevnih imenih so v resnici redke, vsaj kar se tiče uradnih oblik. Prebivalci imena krajev namreč izgovarjajo drugače, kot so zapisana, zato sem v oklepajih ob imenih dodala fonetični, jezikoslovno zapisan izgovor.
O krajevnih imenih
Nikakor nisem prva, ki se ukvarjam z imeni krajev. Z izvorom in pomenom krajevnih imen se ukvarja toponomastika, tudi toponimika (gr. topos – kraj + ounouma – ime). To je taksonomska pomožna zgodovinska, geografska in jezikoslovna znanstvena veda, njene podskupine pa predstavljajo hidronimi (vodna imena), ojkonimi (naselbinska imena), anojkonimi (nenaselbinska imena), horonimi (imena pokrajin), oronimi (gorska imena) in mikrotoponimi (imena manjših nenaseljenih površin).
V slovenski onomastiki se je od 2. polovice 19. stol. dalje največ pozornosti namenjalo ravno preučevanju toponimov (F. Miklošič, F. Bezlaj).
Krajevna imena je na Slovenskem prvi zbiral Fran Metelko (1822 >), za njim Henrik Freyer (1846, dodatek k zemljevidu Kranjske, dvojezični abecedni seznam krajev). S slovenskimi zemljepisnimi imeni v luči etimologije se je prvi resno ukvarjal Fran Miklošič, ki je zbral, razvrstil v družine in pojasnil veliko število slovanskih in s tem tudi slovenskih zemljepisnih imen. Ob prehodu iz 19. v 20. stol. se je skupina slovenskih zgodovinarjev in jezikoslovcev (s pomočjo duhovnikov in učiteljev) lotila zbiranja krajevnih pa tudi ledinskih in gorskih imen (Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Fran Levec, Luka Pintar in Jakob Šolar, ki svojih izsledkov niso objavili), a je to delo po letu 1902 počasi presahnilo. Tako se je z gorskimi imeni v Julijskih Alpah pozneje ukvarjal Henrik Tuma, v Kamniških Alpah Vlasto Kopač, z vodnimi imeni France Bezlaj, medtem ko so ledinska imena zbrana v manuskriptivni zbirki Slovenske matice v Ljubljani (že iz časa pred 1. svetovno vojno). Na žalost pa v tej zbirki ni urejena lokalizacija imen, zato ne vemo, katerim krajem pripadajo. Temu je sledil Krajevni leksikon Slovenije (KLS, I-IV, Ljubljana, 1968-1980).
Približno polovica slovenskih toponimov je osebnoimenskega izvora. Naseljene kraje zelo radi imenujemo po njihovih ustanoviteljih ali nekdanjih lastnikih. Pomenske podstave krajevnih imen, ki niso osebnoimenskega izvora, so zelo raznolike. Naselje je lahko poimenovano po:
- reliefnih značilnostih,
- značilnostih ali kakovosti površja,
- (ne)poraslosti zemljišča,
- načinu kultiviranja zemljišča,
- namembnosti kultiviranega zemljišča,
- tekočih ali stoječih vodah,
- rastlinah,
- svetnikih.
Če se krajevno ime glasi enako kot vodno, velja pravilo, da je vodno ime starejše.
Kar četrtina imen samostojnih slovenskih krajev je dvobesednih, obstoječih iz samostalniškega jedra in pridevniškega prilastka. Levi prilastek lahko izraža:
- prostorsko, velikostno ali časovno razmerje med dvema sosednjima krajema istega imena,
- prostorske razsežnosti,
- povezanost z določeno osebo.
V vlogi desnega dopolnila se največkrat pojavljajo imena večjih bližnjih krajev, najpogosteje za predlogom pri (Šmar’jẹ:ta pr² ‘Ci»e:l), na predlog v pa se navezujejo imena dolin (Š’ma:rtn u» ‘Rọ:žn² do’li:n).
- Celotno nalogo si lahko ogledate tukaj. V fotogaleriji si lahko ogledate vsa imena s skrajšano razlago.
