Življenjska zgodba Anice Peharc (Gole) o njenem prihodu v mesto Tržič kot ekonomske migrantke.
1. PRIHOD V TRŽIČ
Tržič je po močni industrializaciji, ki se je začela v drugi polovici 19. stoletja, veljal za močno migracijsko mesto. Vladalo je izjemno povpraševanje po delovni sili, v obdobju po drugi svetovni vojni še toliko bolj. Veliko delovne sile se je priselilo tudi iz Bele Krajine, Kočevja, Črnomlja, Metlike … Leta 1954 je eden od vlakov iz črnomaljskega okraja pripeljal v Tržič 24 deklet, med njimi tudi Anico Gole (poročeno Peharc). Izbrane so bile na razpisu in v Tržič so prišle kot praktikantke tovarne Bombažne predilnice in tkalnice Tržič (BPT).
Prihod v Tržič in novo življenje so bili po eni strani lepi. Za prišleke, kot so rekli delavcem, ki so prišli od drugod, je bilo dobro poskrbljeno. Spomni se, da jo je takrat gospa, ki jo je sprejela, peljala k »žnidarju«, da ji je izdelal »hubertus«, plašč, v Pekovi »štacuni« je dobila čevlje, nazadnje pa jo je odpeljala še v slaščičarno Jefta Kuljića. Živele so v dekliškemu domu na Balosu. Tam so imele urejeno prehrano in prenočišče.
A dekleta so imela na začetku neizmerno domotožje. Stara so bila med 14 in 17 let. Na stopnišču, ki je vodilo v kapelo na podstrešju, so redno zasedale vsaka svojo stopnico, kjer so neutolažljivo jokale in prisegale, da v Tržiču zagotovo ne bodo ostale. Za trenutke veselja so poskrbele različne prireditve, npr. veselice. Te so bile pogosto v parku BPT, ob ribniku. Večkrat je na srečelovu zadela kak kos blaga ali usnja, ki ga je potem poslala domov. Pa tudi sicer ji je Tržič kmalu pokazal lepši obraz, saj je tu spoznala svojega bodočega moža. Večinoma so tudi vsa ostala dekleta ostala v Tržiču ali v okolici. Ena se je vrnila domov v Kočevje, pa še ta zaradi hude astme. S to boleznijo se je spopadala tudi sama, a se je pozdravila s posebnimi, cigaretam podobnimi zdravili, ki se jih je inhaliralo.
2. UČENJE IN DELO
Praktikantke so hodile v službo v tovarno BPT, zraven pa so obiskovale še tekstilno šolo v stavbi današnje Glasbene šole in Ljudske univerze. Dnevno so 4 ure preživele v šoli, ostale 4 ure (ali po potrebi več) pa so hodile na delo v BPT. Na Tekstilni šoli se je v glavnem poučevalo obdelavo in izdelavo blaga in druge veščine tkalstva. Zanimivo je , da so določena predavanja imeli skupaj s čevljarji, peki, krojači … Dolžina šolske ure se je prilagajala času, ki je bil predavateljem na voljo. Ni bilo nujno, da je trajala 45 minut.
Sodelavci so jih kot vajenke imeli radi, verjetno tudi zaradi tega, ker so morale delati praktično vsa dela. To pa je Anici pozneje prišlo prav. Dostikrat se je tudi zgodilo, da je po ukazu nadrejenih popravljala napake drugih in to kljub temu, da je delala na normo. Poznala je praktično vse faze dela v predilnici. Tu je treba povedati, da sta bila predilnica in tkalnica dva ločena obrata.
Na eni od slik jo vidimo pri delu v Pregledovalnici: blago se je odvijalo preko valjev (cca. 100 m blaga), delavka pa ga je pregledovala. Moralo je biti brez nitk, vozlov in drugih napak. Delo je bilo zelo natančno. Delavec se je na koncu s tušem podpisal na blago oz. embalažo, da se je vedelo, kdo je kaj pregledoval. Ob preveč napakah je nadzorni delavec delavki lahko trgal od plače. Plače so bile redne in kar dobre. V začetku so dobivali t. i. »foršus«, t. j. del plače vnaprej. Predplačilo je prišlo zelo prav, sploh na začetku. Zaslužek se je tudi razlikoval. Pri delu na urno postavko je bilo plačilo fiksno, delavci na normo pa so z morebitnimi presežki imeli možnost zaslužiti več. Pri tem je pogosto prihajalo do nesporazumov, vendar so vsi imeli isto možnost. Plačilo je bilo dobro, čeprav so se delavci vedno pogajali, naj za posamezna dela vendarle plačajo več. Delalo se je na dve izmeni, od 6. do 14. ure in od 14. do 22. ure. Morebitna nočna izmena je trajala od 22. do 6. ure.
3. TRIO
Leta 1971 je zapustila tovarno BPT in odšla v tovarno TRIO. Če se je v BPT izdelovalo posteljno perilo, se je v TRIO-u izdelovala usnjena konfekcija. Spomni se šivanja policijskih uniform, ki so jih uporabljali policisti na motorjih, izdelovali pa so tudi hlače, krila, jakne … Zdaj ji je prišlo prav, da je bila v BPT tako vsestranska delavka, saj so iskali izključno izkušene šivilje. Na preizkušnji ji je šef zelo hitro rekel, da z delom lahko začne kar takoj, če hoče. Plača je bila tu kar občutno višja. Tudi tu se je delalo na normo, za presežek si dobil dodatno plačilo. Nekoč je prišlo posebno naročilo iz Avstrije. Takrat so delali od petka popoldne, celo noč in še soboto dopoldan, da so lahko izpolnili naročilo. Naročnik, Avstrijec, se je takrat osebno oglasil pri delavcih, z njimi je nazdravil in jim prinesel tudi darila, ker je bil z rezultatom tako zadovoljen, saj je šlo za zahtevno naročilo. Sicer pa so bila naročila večinoma iz tedanje Jugoslavije.
V TRIO-u je ostala do upokojitve leta 1989. Odhod v pokoj ji je ostal v lepem spominu. Ob rožah in darilih jo je čakala na mizi še kuverta z lepo odpravnino.
4. ZDRAVSTVENA OSKRBA
Delo v glavnem ni bilo nevarno, edinole morda v tkalnici. Zgodilo se je, da se je premični delček stroja (čolniček) snel in zadel delavca, čeprav nikoli v občutljive predele, npr. sence. Pazljiv si moral biti tudi pri čiščenju stroja, ta je takrat moral obvezno biti v mirovanju. Sama je pogosto sodelovala pri teh čiščenjih, tam se je naučila, kako stroj ob okvari vsaj v osnovi razstaviti. Posamezna dela so bila tudi umazana, v glavnem zaradi mazil strojev. V okolici stroja si moral paziti tudi na uteži, saj se je zgodilo, da so komu padle na roko ali nogo. Zgodilo se je tudi tole: tovarniški zdravnik dr. Robič je nekoč prihitel v čakalnico za gospo, ki je pravkar zapustila njegovo pisarno, češ da si ni dovolj dobro ogledal njenih poškodb ob nesreči z utežmi. Gospa se sezuje, zdravnik opazuje njene podplutbe … Čez nekaj časa reče: »Gospa, če vi nogo z globinam »farbate«, mene pa ne boste!«
5. PREHRANA
Vsa prehrana se je pripravljala v dekliškem domu. Kuhale so kuharice, za vso tovarno BPT. Jedli so v jedilnici v dekliškemu domu, hrana je bila enaka za vse, od delavcev do najvišjih organov tovarne. Kasneje so uredili jedilnico tudi v sami tovarni. V dekliškem domu so kuhali tudi črno kavo, projo. Le-to so hranili v posebnih sodčkih, iz katerih so si jo delavci točili ob malicah.
6. DEKLIŠKI DOM
Delavke so bile nastanjene v sobah, v vsaki po štiri. V sobi so imele vsaka svojo posteljo in omaro ter nekakšen zaboj ali stol s pokrovom, štokrle, kamor so odlagale osnovno perilo. Prale so same, ročno, pralnica je bila v kleti. Tam je bila tudi kotlovnica ter prostor za obešanje perila.
V dekliškem domu so živele predvsem starejše delavke BPT-ja. Te so bile nastanjene v zgornjih prostorih, mlajše so stanovale spodaj. Vsaj toliko časa, dokler niso k dekliškemu domu začeli zahajati fantje. Splezali so na ograje ali stopili na kakšen podstavek in se pogovarjali z dekleti pozno v noč. Starejše, ki so živele v zgornjih prostorih, so to nekaj časa poslušale, kmalu pa se je zgodilo, da je bil kakšen fant polit z vodo. Že naslednji večer se je vrnil, tokrat z dežnikom.
Dekliški dom se je hudomušno imenoval tudi »kobilarna«. Ko so se včasih malce okajeni fantje vračali iz Bistrice čez Kouternico, so ob domu začeli vpiti: »K…e auf, kupleraj gori.« Pod nobenim pogojem pa nobena ni smela pripeljati fanta v dom. Do manjšega nesporazuma je prišlo tudi takrat, ko je Anici bodoči mož Stanislav prišel pomagat pri izselitvi iz doma. Bila je zatožena in upravnica doma je kmalu potrkala na vrata njene sobe, češ kaj to pomeni. No, ko ji je razložila zadevo, se je upravnica nasmehnila, se opravičila in ji obenem čestitala. Temu dogodku se obe še danes nasmejita, kadar se srečata kje v Tržiču. Tako je v dekliškem domu ostala kratko obdobje, do leta 1955, ko je tudi zanosila. Po tem obdobju pa so tudi prenehale vse ugodnosti, ki jih je nudil dom in znajti se je bilo treba po svoje. Povejmo še, da je porodniški dopust takrat trajal 12 tednov (šest tednov pred in šest tednov po porodu). Nekaj časa jim je pripadal tudi polovični delovni čas.
Tržič je po močni industrializaciji, ki se je začela v drugi polovici 19. stoletja, veljal za močno migracijsko mesto. Vladalo je izjemno povpraševanje po delovni sili, v obdobju po drugi svetovni vojni še toliko bolj. Veliko delovne sile se je priselilo tudi iz Bele Krajine, Kočevja, Črnomlja, Metlike … Leta 1954 je eden od vlakov iz črnomaljskega okraja pripeljal v Tržič 24 deklet, med njimi tudi Anico Gole (poročeno Peharc). Izbrane so bile na razpisu in v Tržič so prišle kot praktikantke tovarne Bombažne predilnice in tkalnice Tržič (BPT).
Prihod v Tržič in novo življenje so bili po eni strani lepi. Za prišleke, kot so rekli delavcem, ki so prišli od drugod, je bilo dobro poskrbljeno. Spomni se, da jo je takrat gospa, ki jo je sprejela, peljala k »žnidarju«, da ji je izdelal »hubertus«, plašč, v Pekovi »štacuni« je dobila čevlje, nazadnje pa jo je odpeljala še v slaščičarno Jefta Kuljića. Živele so v dekliškemu domu na Balosu. Tam so imele urejeno prehrano in prenočišče.
A dekleta so imela na začetku neizmerno domotožje. Stara so bila med 14 in 17 let. Na stopnišču, ki je vodilo v kapelo na podstrešju, so redno zasedale vsaka svojo stopnico, kjer so neutolažljivo jokale in prisegale, da v Tržiču zagotovo ne bodo ostale. Za trenutke veselja so poskrbele različne prireditve, npr. veselice. Te so bile pogosto v parku BPT, ob ribniku. Večkrat je na srečelovu zadela kak kos blaga ali usnja, ki ga je potem poslala domov. Pa tudi sicer ji je Tržič kmalu pokazal lepši obraz, saj je tu spoznala svojega bodočega moža. Večinoma so tudi vsa ostala dekleta ostala v Tržiču ali v okolici. Ena se je vrnila domov v Kočevje, pa še ta zaradi hude astme. S to boleznijo se je spopadala tudi sama, a se je pozdravila s posebnimi, cigaretam podobnimi zdravili, ki se jih je inhaliralo.
2. UČENJE IN DELO
Praktikantke so hodile v službo v tovarno BPT, zraven pa so obiskovale še tekstilno šolo v stavbi današnje Glasbene šole in Ljudske univerze. Dnevno so 4 ure preživele v šoli, ostale 4 ure (ali po potrebi več) pa so hodile na delo v BPT. Na Tekstilni šoli se je v glavnem poučevalo obdelavo in izdelavo blaga in druge veščine tkalstva. Zanimivo je , da so določena predavanja imeli skupaj s čevljarji, peki, krojači … Dolžina šolske ure se je prilagajala času, ki je bil predavateljem na voljo. Ni bilo nujno, da je trajala 45 minut.
Sodelavci so jih kot vajenke imeli radi, verjetno tudi zaradi tega, ker so morale delati praktično vsa dela. To pa je Anici pozneje prišlo prav. Dostikrat se je tudi zgodilo, da je po ukazu nadrejenih popravljala napake drugih in to kljub temu, da je delala na normo. Poznala je praktično vse faze dela v predilnici. Tu je treba povedati, da sta bila predilnica in tkalnica dva ločena obrata.
Na eni od slik jo vidimo pri delu v Pregledovalnici: blago se je odvijalo preko valjev (cca. 100 m blaga), delavka pa ga je pregledovala. Moralo je biti brez nitk, vozlov in drugih napak. Delo je bilo zelo natančno. Delavec se je na koncu s tušem podpisal na blago oz. embalažo, da se je vedelo, kdo je kaj pregledoval. Ob preveč napakah je nadzorni delavec delavki lahko trgal od plače. Plače so bile redne in kar dobre. V začetku so dobivali t. i. »foršus«, t. j. del plače vnaprej. Predplačilo je prišlo zelo prav, sploh na začetku. Zaslužek se je tudi razlikoval. Pri delu na urno postavko je bilo plačilo fiksno, delavci na normo pa so z morebitnimi presežki imeli možnost zaslužiti več. Pri tem je pogosto prihajalo do nesporazumov, vendar so vsi imeli isto možnost. Plačilo je bilo dobro, čeprav so se delavci vedno pogajali, naj za posamezna dela vendarle plačajo več. Delalo se je na dve izmeni, od 6. do 14. ure in od 14. do 22. ure. Morebitna nočna izmena je trajala od 22. do 6. ure.
3. TRIO
Leta 1971 je zapustila tovarno BPT in odšla v tovarno TRIO. Če se je v BPT izdelovalo posteljno perilo, se je v TRIO-u izdelovala usnjena konfekcija. Spomni se šivanja policijskih uniform, ki so jih uporabljali policisti na motorjih, izdelovali pa so tudi hlače, krila, jakne … Zdaj ji je prišlo prav, da je bila v BPT tako vsestranska delavka, saj so iskali izključno izkušene šivilje. Na preizkušnji ji je šef zelo hitro rekel, da z delom lahko začne kar takoj, če hoče. Plača je bila tu kar občutno višja. Tudi tu se je delalo na normo, za presežek si dobil dodatno plačilo. Nekoč je prišlo posebno naročilo iz Avstrije. Takrat so delali od petka popoldne, celo noč in še soboto dopoldan, da so lahko izpolnili naročilo. Naročnik, Avstrijec, se je takrat osebno oglasil pri delavcih, z njimi je nazdravil in jim prinesel tudi darila, ker je bil z rezultatom tako zadovoljen, saj je šlo za zahtevno naročilo. Sicer pa so bila naročila večinoma iz tedanje Jugoslavije.
V TRIO-u je ostala do upokojitve leta 1989. Odhod v pokoj ji je ostal v lepem spominu. Ob rožah in darilih jo je čakala na mizi še kuverta z lepo odpravnino.
4. ZDRAVSTVENA OSKRBA
Delo v glavnem ni bilo nevarno, edinole morda v tkalnici. Zgodilo se je, da se je premični delček stroja (čolniček) snel in zadel delavca, čeprav nikoli v občutljive predele, npr. sence. Pazljiv si moral biti tudi pri čiščenju stroja, ta je takrat moral obvezno biti v mirovanju. Sama je pogosto sodelovala pri teh čiščenjih, tam se je naučila, kako stroj ob okvari vsaj v osnovi razstaviti. Posamezna dela so bila tudi umazana, v glavnem zaradi mazil strojev. V okolici stroja si moral paziti tudi na uteži, saj se je zgodilo, da so komu padle na roko ali nogo. Zgodilo se je tudi tole: tovarniški zdravnik dr. Robič je nekoč prihitel v čakalnico za gospo, ki je pravkar zapustila njegovo pisarno, češ da si ni dovolj dobro ogledal njenih poškodb ob nesreči z utežmi. Gospa se sezuje, zdravnik opazuje njene podplutbe … Čez nekaj časa reče: »Gospa, če vi nogo z globinam »farbate«, mene pa ne boste!«
5. PREHRANA
Vsa prehrana se je pripravljala v dekliškem domu. Kuhale so kuharice, za vso tovarno BPT. Jedli so v jedilnici v dekliškemu domu, hrana je bila enaka za vse, od delavcev do najvišjih organov tovarne. Kasneje so uredili jedilnico tudi v sami tovarni. V dekliškem domu so kuhali tudi črno kavo, projo. Le-to so hranili v posebnih sodčkih, iz katerih so si jo delavci točili ob malicah.
6. DEKLIŠKI DOM
Delavke so bile nastanjene v sobah, v vsaki po štiri. V sobi so imele vsaka svojo posteljo in omaro ter nekakšen zaboj ali stol s pokrovom, štokrle, kamor so odlagale osnovno perilo. Prale so same, ročno, pralnica je bila v kleti. Tam je bila tudi kotlovnica ter prostor za obešanje perila.
V dekliškem domu so živele predvsem starejše delavke BPT-ja. Te so bile nastanjene v zgornjih prostorih, mlajše so stanovale spodaj. Vsaj toliko časa, dokler niso k dekliškemu domu začeli zahajati fantje. Splezali so na ograje ali stopili na kakšen podstavek in se pogovarjali z dekleti pozno v noč. Starejše, ki so živele v zgornjih prostorih, so to nekaj časa poslušale, kmalu pa se je zgodilo, da je bil kakšen fant polit z vodo. Že naslednji večer se je vrnil, tokrat z dežnikom.
Dekliški dom se je hudomušno imenoval tudi »kobilarna«. Ko so se včasih malce okajeni fantje vračali iz Bistrice čez Kouternico, so ob domu začeli vpiti: »K…e auf, kupleraj gori.« Pod nobenim pogojem pa nobena ni smela pripeljati fanta v dom. Do manjšega nesporazuma je prišlo tudi takrat, ko je Anici bodoči mož Stanislav prišel pomagat pri izselitvi iz doma. Bila je zatožena in upravnica doma je kmalu potrkala na vrata njene sobe, češ kaj to pomeni. No, ko ji je razložila zadevo, se je upravnica nasmehnila, se opravičila in ji obenem čestitala. Temu dogodku se obe še danes nasmejita, kadar se srečata kje v Tržiču. Tako je v dekliškem domu ostala kratko obdobje, do leta 1955, ko je tudi zanosila. Po tem obdobju pa so tudi prenehale vse ugodnosti, ki jih je nudil dom in znajti se je bilo treba po svoje. Povejmo še, da je porodniški dopust takrat trajal 12 tednov (šest tednov pred in šest tednov po porodu). Nekaj časa jim je pripadal tudi polovični delovni čas.
