V suhi kraški pokrajini je voda od nekdaj predstavljala eno najdragocenejših dobrin, nujnih za preživetje človeka in živali.
Oskrbovanje z vodo iz površinskih vodotokov je najstarejša oblika oskrbe z vodo. Izviri in vodne jame so predstavljali neprecenljivo bogastvo. Ljudsko izročilo pravi, da so vodno jamo Lebico pri Semiču obzidali že Rimljani, Vodenico pri Velikih selih pa naj bi obzidali celo Kelti. Vodna jama v Pribinjcih je obzidana že od leta 1837, vodni jami v Zagozdacu in Gorenji Podgori pa sta za vodno oskrbo urejeni že leta 1865 oz. 1874. Kar polovica izvirov in dve tretjini vodnih jam v Beli krajini je bilo v preteklosti urejenih po meri človeka, pa tudi živine. Dostop do vode so urejali ljudje, v koritih za pranje in napajanje živine so pogosto deloma zajezili odtok.
Številni belokranjski vodni viri so obzidani, razdelimo jih v dva tipa: zaprto in odprto obzidani izviri.
Zaprto so obzidani tisti izviri, pri katerih je mogoče do vode dostopati le skozi v ta namen puščeno odprtino. Izviri so pri tem obzidani največkrat z vseh strani, vodne jame pa glede na obliko same jame. Na čelnem zidu je puščena odprtina, ki človeku omogoča dostop do vode. Tovrstna obzidava se pojavlja na območju celotne Bele krajine. Med zanimivejšimi je zagotovo izvir Škalva v Zapudju z letnico 1885, ki sodi med največje tovrstno obzidane izvire.
Glavni pomen tovrstnih obzidav izvirov in vodnih jam je, da so vodo zajezili in naredili vodni zbiralnik. Preprečili so, da bi voda sproti odtekala, kar je pomembno ob dejstvu, da je večina belokranjskih izvirov slabo vodnatih. Tako se je znotraj obzidanega prostora nabralo zadosti vode, da so jo večino leta lahko nemoteno zajemali. Hkrati so tudi uredili dostop do vodnega vira in ga prilagodili potrebam človeka. Obzidava je istočasno ščitila vodo pred onesnaženjem. Preprečevala je, da bi vanjo padalo listje in druga nesnaga iz okolice ter onemogočala dostop živalim. Odprtina na nekaterih izvirih in vodnih jamah se je dodatno zapirala z lesenimi in pozneje kovinskimi vrati, kar je še dodatno ščitilo pitno vodo. Funkcija vrat pa je bila tudi, da so jih ob večjih sušah zaklenili. Ključ je imel vaški odbornik, ki je dvakrat na dan odprl vrata izvira ter na podlagi števila članov družine in glav živine določil, koliko vode lahko zajame posamezna družina.
Drugi način obzidave izvirov je odprta obzidava izvira. Izvirno kotanjo so ljudje obložili s kamenjem ali betonom in vodo tako delno zajezili ter hkrati doprinesli k njeni čistoči. Pri nekaterih tako obzidanih izvirih je bilo znotraj okvirja dovoljeno izključno zajemanje vode za potrebe ljudi. Napajanje živine in pranje perila se je moralo odvijati zunaj obzidave. Pitna voda je zato ostajala čistejša in bistra. Tako obzidan je izvir okno v Malem Nerjacu, Zdenc na Kvasici, Cerkvenik v Ogulinu, izvir v Sodevcih, Izvir Jajce pri Podklancu, pa tudi izviri na dnu kraških vrtač kot npr. Vodenica pri Vinjem vrhu in Lubešnica pri Gornjem Suhorju.
Do izvirov in še zlasti do vodnih jam je pogosto vodila strma pot. Da so dostop olajšali, so iz kamenja in kasneje betona naredili stopnice. Le te vodijo v samo notranjost večjih vodnih jam, saj gladina vode niha glede na količino padavin. Ob suši so se po stopnicah spustili v jamo in zajemali vodo. Strma pot do vode pa je predstavljala nepremostljivo oviro za živino, zato so morali vodo zanjo nanositi na glavi. Posamezna žival je lahko popila tudi po škaf in pol vode. Če upoštevamo, da je bilo živino potrebno tako napojiti dvakrat na dan in nanositi vodo tudi za potrebe gospodinjstva, nam hitro postane jasno, da je bilo delo naporno. Živina je bila pogosto tako žejna, da ženskam ni uspelo položiti škafa niti na tla, saj bi živina najrajši pila kar na glavi. Od prihoda Napoleonove vojske je minilo že skoraj 200 let, pa vendar se je do danes ohranil spomin, da so vaščanke Črešnjevca morale iz strme vrtače nositi vodo za napajanje vojaških konjev.
V 20. in 30. letih 20. stoletja je Higienski zavod iz Ljubljane pričel z urejanjem izvirov in vodnih jam. Tako so nekatere izvire in vodne jame, ki so bili primarni vir za oskrbo naselji (Cerkvišče, Dobravice, Dolenji in Gorenji Suhor, Stara in Nova Lipa, Otovec, Tanča Gora) obzidali in namestil ročne črpalke. Poslej po vodo ni bilo več potrebno hoditi v globel.
Pri urejanju vodnih virov na občutljivem kraškem svetu je bila od nekdaj potrebna previdnost. Kaj rado se je namreč zgodilo, da je ob poglabljanju ali urejanju izvira voda usahnila. Vodni tok se je preusmeril drugam, ljudje pa so ostali brez vode. S preudarnim ravnanjem pa so ljudje lahko celo prispevali k vodnatosti vodnega vira. Tako so Kočevarji na Planini pod Mirno goro nad izvir načrtno zasadili smrekov gozd. Le ta kot spužva zadržuje vodo, ki je pred tem v obliki hudournika hitro odtekla po pašniku in se razgubila v okolico. Za prebivalce 740 metrov visoko ležeče Planine pod Mirno goro so namreč veliko večjo nadlogo kot mrzle zime prestavljala sušna poletja.
Ljudje so vodi že od pradavnine naprej pripisovali posebne moči. Svetovno kozmično drevo ima pogosto ob koreninah ravno izvir žive vode. Idejo vode, ki je vir življenja in hkrati očiščuje, je prevzelo tudi krščanstvo. Tako Jezus Samarijanki, ki mu da piti vode iz Jakobovega vodnjaka reče: »Vsak, ki pije to vodo, bo spet žejen. Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.« Nekateri zdravilni izviri, ki so jih častili ljudje, so bili pokristjanjeni tako, da so ob njih postavili cerkve ali kapele. Na območju Bele krajine se ob vodnih virih nahajajo znamenja z lurško Marijo. Kip Marije naj bi, po prepričanju ljudi, bdel nad čisto pitno vodo in varoval tako vodo, kot ljudi, ki jo pijejo.
Zaprto so obzidani tisti izviri, pri katerih je mogoče do vode dostopati le skozi v ta namen puščeno odprtino. Izviri so pri tem obzidani največkrat z vseh strani, vodne jame pa glede na obliko same jame. Na čelnem zidu je puščena odprtina, ki človeku omogoča dostop do vode. Tovrstna obzidava se pojavlja na območju celotne Bele krajine. Med zanimivejšimi je zagotovo izvir Škalva v Zapudju z letnico 1885, ki sodi med največje tovrstno obzidane izvire.
Glavni pomen tovrstnih obzidav izvirov in vodnih jam je, da so vodo zajezili in naredili vodni zbiralnik. Preprečili so, da bi voda sproti odtekala, kar je pomembno ob dejstvu, da je večina belokranjskih izvirov slabo vodnatih. Tako se je znotraj obzidanega prostora nabralo zadosti vode, da so jo večino leta lahko nemoteno zajemali. Hkrati so tudi uredili dostop do vodnega vira in ga prilagodili potrebam človeka. Obzidava je istočasno ščitila vodo pred onesnaženjem. Preprečevala je, da bi vanjo padalo listje in druga nesnaga iz okolice ter onemogočala dostop živalim. Odprtina na nekaterih izvirih in vodnih jamah se je dodatno zapirala z lesenimi in pozneje kovinskimi vrati, kar je še dodatno ščitilo pitno vodo. Funkcija vrat pa je bila tudi, da so jih ob večjih sušah zaklenili. Ključ je imel vaški odbornik, ki je dvakrat na dan odprl vrata izvira ter na podlagi števila članov družine in glav živine določil, koliko vode lahko zajame posamezna družina.
Drugi način obzidave izvirov je odprta obzidava izvira. Izvirno kotanjo so ljudje obložili s kamenjem ali betonom in vodo tako delno zajezili ter hkrati doprinesli k njeni čistoči. Pri nekaterih tako obzidanih izvirih je bilo znotraj okvirja dovoljeno izključno zajemanje vode za potrebe ljudi. Napajanje živine in pranje perila se je moralo odvijati zunaj obzidave. Pitna voda je zato ostajala čistejša in bistra. Tako obzidan je izvir okno v Malem Nerjacu, Zdenc na Kvasici, Cerkvenik v Ogulinu, izvir v Sodevcih, Izvir Jajce pri Podklancu, pa tudi izviri na dnu kraških vrtač kot npr. Vodenica pri Vinjem vrhu in Lubešnica pri Gornjem Suhorju.
Do izvirov in še zlasti do vodnih jam je pogosto vodila strma pot. Da so dostop olajšali, so iz kamenja in kasneje betona naredili stopnice. Le te vodijo v samo notranjost večjih vodnih jam, saj gladina vode niha glede na količino padavin. Ob suši so se po stopnicah spustili v jamo in zajemali vodo. Strma pot do vode pa je predstavljala nepremostljivo oviro za živino, zato so morali vodo zanjo nanositi na glavi. Posamezna žival je lahko popila tudi po škaf in pol vode. Če upoštevamo, da je bilo živino potrebno tako napojiti dvakrat na dan in nanositi vodo tudi za potrebe gospodinjstva, nam hitro postane jasno, da je bilo delo naporno. Živina je bila pogosto tako žejna, da ženskam ni uspelo položiti škafa niti na tla, saj bi živina najrajši pila kar na glavi. Od prihoda Napoleonove vojske je minilo že skoraj 200 let, pa vendar se je do danes ohranil spomin, da so vaščanke Črešnjevca morale iz strme vrtače nositi vodo za napajanje vojaških konjev.
V 20. in 30. letih 20. stoletja je Higienski zavod iz Ljubljane pričel z urejanjem izvirov in vodnih jam. Tako so nekatere izvire in vodne jame, ki so bili primarni vir za oskrbo naselji (Cerkvišče, Dobravice, Dolenji in Gorenji Suhor, Stara in Nova Lipa, Otovec, Tanča Gora) obzidali in namestil ročne črpalke. Poslej po vodo ni bilo več potrebno hoditi v globel.
Pri urejanju vodnih virov na občutljivem kraškem svetu je bila od nekdaj potrebna previdnost. Kaj rado se je namreč zgodilo, da je ob poglabljanju ali urejanju izvira voda usahnila. Vodni tok se je preusmeril drugam, ljudje pa so ostali brez vode. S preudarnim ravnanjem pa so ljudje lahko celo prispevali k vodnatosti vodnega vira. Tako so Kočevarji na Planini pod Mirno goro nad izvir načrtno zasadili smrekov gozd. Le ta kot spužva zadržuje vodo, ki je pred tem v obliki hudournika hitro odtekla po pašniku in se razgubila v okolico. Za prebivalce 740 metrov visoko ležeče Planine pod Mirno goro so namreč veliko večjo nadlogo kot mrzle zime prestavljala sušna poletja.
Ljudje so vodi že od pradavnine naprej pripisovali posebne moči. Svetovno kozmično drevo ima pogosto ob koreninah ravno izvir žive vode. Idejo vode, ki je vir življenja in hkrati očiščuje, je prevzelo tudi krščanstvo. Tako Jezus Samarijanki, ki mu da piti vode iz Jakobovega vodnjaka reče: »Vsak, ki pije to vodo, bo spet žejen. Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem vrelec vode, ki žubori v večno življenje.« Nekateri zdravilni izviri, ki so jih častili ljudje, so bili pokristjanjeni tako, da so ob njih postavili cerkve ali kapele. Na območju Bele krajine se ob vodnih virih nahajajo znamenja z lurško Marijo. Kip Marije naj bi, po prepričanju ljudi, bdel nad čisto pitno vodo in varoval tako vodo, kot ljudi, ki jo pijejo.
