Slikar, grafik, fotograf, pedagog, risar.
Ivan Varl se je rodil 30. maja 1923 v Kamni Gorici.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, realno gimnazijo pa v Ljubljani. Veliko ljubezen do slikarstva je kazal že v rani mladosti. Nekaj semestrov je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je pri prijateljih slikarjih in raziskoval umetnost na samosvoj način.
Med letoma 1949 in 1951 je bil zaposlen pri Propagandi v Ljubljani. Od leta 1953 je poučeval likovno vzgojo na šolah v Sežani, Dutovljah, Divači in Komnu ter bil nadvse priljubljen učitelj in mentor.
Leta 1953 je bil sprejet v Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Samostojno je razstavljal v Ljubljani (1954 in 1971), Sežani (1958 in 1977) in Piranu (1968). Udeležil se je tudi vrste skupinskih razstav v Sloveniji in po svetu.
Poleg portreta ga je najbolj zanimala krajina. Ustvarjal je v različnih tehnikah (olje, tempera, pastel, gvaš, grafika, linorez). V risbah se čuti Smrekarjev vpliv, v drugih tehnikah, predvsem oljih, pa močan vpliv modernega slikarstva. Leta 1959 je ilustriral knjigo Jožeta Pahorja Mladost na Krasu.
Poleg slikarstva se je ukvarjal tudi z umetniško fotografijo ter se je udeleževal fotografskih razstav v Ljubljani in Novi Gorici, na katerih so bile njegove fotografije večkrat tudi nagrajene.
Umrl je 30. oktobra 1979 v Sežani.
Leta 2013 so po njem poimenovali Veliko galerijo Kosovelovega doma v Sežani.
Slikarjeva dela so popisana v monografiji Ivan Varl (1993).
Iz spominov na Ivana Varla
“Vsakič, ko sonce zažari v svoji polnosti in se tega zavem, se spomnim na Ivana Varla, ki mi je vedno govoril o soncu in svetlobi. Nekaj je bilo v njegovi besedi, v njegovi veri v lepoto in v delo, kar me je pritegnilo in potegnilo za sabo kot magnet.
Sonce da je na Krasu nekaj posebnega. Sonce daje Krasu tisto lepoto, ki je druge pokrajine nimajo, četudi so mogoče lepše. Sonce daje svoj pečat Mediteranu, in zrak in nebo postaneta nekako bolj topla in vse stvari na zemlji prijetnejše. Celo burja, ki pozimi upogiba borova morja, je nasičena s soncem, in zato zdrava in blagodejna. In zdravi so bili sprehodi in koristna opazovanja in življenje z naravo.
S preostalimi sem poslušal o soncu, o svetlobi, o barvah, o van Goghu, in s paličico nanašal barvo na platno, ki smo se ga prej naučili impregnirati. Vse to je bilo nekaj popolnoma novega. Prej smo morali pri likovnem pouku opraviti vse ob pomoči ravnila in šestila, iskati očesno točko in potem vleči ravne črte, sedaj pa je slika nastajala drugače, saj je odsevala tisto otroško domišljijo in barvno svobodo, ki jo zmore upodobiti le čista otroška duša.
Učiteljevanje je bilo le del njegovega življenja.
Drugi del je bilo delo, pravzaprav garanje.
Ure in ure je bil zaprt v svoji sobi-ateljeju in je delal in delal, Takrat ni vedel za nič in za nikogar.
Nekaj od tistega, kar je načrtoval, je uresničil. Kdo ve, kaj vse je načrtoval.
Vem le to, da je veliko in preveč za vedno ostalo v njegovih mislih, in z njimi vred odšlo …” (Varl, 1993, str. 63)
Pavel Skrinjar
