Centralni stadion je bil namenjen večjim telovadnim tekmovanjem, določenim športnim panogam in drugim množičnim prireditvam. Gostil je tekme slovenske nogometne reprezentance (vse dokler ni več izpolnjeval zahtev za mednarodne tekme) in večje koncerte ter v zadnjih letih uporabe predstavljal dom kluboma Interblock Ljubljana in NK Olimpija Ljubljana.
Po drugi svetovni vojni je lastništvo stadiona prevzela Fizkulturna zveza Slovenije. Stadion je skozi leta sofinanciral Svet za telesno in tehnično vzgojo mestne skupščine preko Zavoda inž. Stanka Bloudka. V sedemdesetih letih je objekt za nekaj let prevzel Nogometni klub Olimpija, nato pa je bila ustanovljena samostojna uprava Centralnega stadiona, ki je skrbela za njegovo vzdrževanje. Problem financiranja ni bil razrešen v celoti, tako so se že takrat začele zbiralne akcije za potrebna sredstva za obnovo stadiona. (Prim.: Pavčič, J. (1977). Prvi denar za stadion. Zbor občanov, št. 17.)
»Posege v Plečnikov stadion je tekom desetletij preprečevalo pomanjkanje denarja, temu so sledili še denacionalizacijski procesi in dejstvo, da je objekt pod spomeniško zaščito in ga ne gre obnavljati brez tehtnega premisleka (razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena leta 2009), kar je povzročilo tudi nekaj deljenih mnenj javnosti. K obnovitvi je pristopil podjetnik Joc Pečečnik, vendar tudi po dograditvi sodobnega stadiona v Stožicah leta 2010 dokončna usoda starega bežigrajskega stadiona še ni znana, zaprt je in propada. Načrti zanj sicer obstajajo, njihova izvedba ali neizvedba pa je še vprašanje časa in usode…« (mag. T. Zorko: Plečnikov Stadion. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami, let. 1, 2012, št. 1)
Vir: mag. T. Zorko: Plečnikov stadion. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami, let. 1, 2012, št. 1, str. 102-104
