Blaž Potočnik je bil rojen 1799 v Struževem pri Kranju, umrl pa je junija 1872 v Šentvidu nad Ljubljano. Bil je dolgoletni šentviški župnik, vsestransko razgledan, uveljavil se je tudi kot pisec pesmi, ki so bile uglasbene. V Šentvidu je bil zaslužen kot ustanovitelj čitalnice, šole, sodeloval pa je tudi na taboru leta 1869 v Vižmarjah.
Sprva se je šolal v kranjski mestni šoli, zatem pa je družina odšla v Ljubljano, kjer je fant obiskoval latinske šole in se odlikoval po znanju. Nato je stopil v semenišče. Po virih je bil precej družaben, saj je rad pel, starejši pa so ga cenili zaradi bistrosti. Novo mašo je pel v ljubljanski cerkvi Sv. Petra. Kot kaplana so ga poslali v Šentjernej na Dolenjskem, odtod pa je pozneje prišel za kaplana in pevovodjo v ljubljansko stolno cerkev. Leta 1833 pa je prišel v Šentvid nad Ljubljano in tam župnikoval do smrti. Kot duhovnik je bil poznan po zglednih mašah, prizadeval si je za lepo in pravilno cerkveno petje ter ubrano zvonjenje. Znal je izvrstno uglasiti cerkvene orgle. Rad je imel svoje župljane in se je trudil za njihov blagor.
Blaž Potočnik se je z resnim pristopom posvečal različnim vedam: slovstvu, jezikoslovju, časnikarstvu, cerkveni glasbi, astronomiji. Pisal je šolske učbenike za učence, ukvarjal se je celo z obnavljanjem šentviške cerkve. Za potrebe faranov je skonstruiral lahek mlekarski voziček za prevoz kmečkih pridelkov na tržnico.
Potočnik je pisal članke, novice in pesmi za Kranjsko Čbelico, Kmetijske in rokodelske novice (n. pr. pesem Mlatiči), Pratiko, Letopis Matice slovenske, Zgodnjo Danico. Bil je urednik Ljubljanskega časnika. Pri razvijanju slovenske cerkvene glasbe je plodno sodeloval z Gregorjem Riharjem. Potočnik je bil pisec pesmi, Rihar pa jih je uglasbil. O koralnem petju je Potočnik pisal v knjigi »Officium in Nativitate Domini«, ki so jo še dolgo uporabljali. Nekatere njegove najbolj poznane pesmi so Dolenska, Zvonikarjeva, Planinar, Prašanje-odgovor.
Blaž Potočnik je leta 1826 prevedel francosko knjigo o svetem letu (Premišlovanje za čas svetiga leta), 1827 pa je že izdal molitvenik in Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom. Svete pesmi so bile večkrat ponatisnjene kot eno prvih slovenskih beril, ob katerih so si preprosti ljudje utrjevali narodno zavest. Izpostavimo še, da je leta 1849 zaradi potrebe po kratki slovenski slovnici le-to pripravil v nemškem jeziku (Grammatik der slowenischen Sprache) in ji dodal berilo. Ohranili so se le redki izvodi, enega pa hrani tudi Slovanska knjižnica, enota Mestne knjižnice Ljubljana. Mateju Cigaletu je pomagal urediti nemško-slovenski slovar. Kot prijatelj župljanov in ostalih Slovencev je zapisal priročnik o tem, kaj naj ljudje počnejo, da bi se obvarovali hude epidemije kolere, ki se je tudi v 19. stoletju v občasnih valovih pojavila in pustošila po slovenskem ozemlju in širše. Potočnik se je podpisal pod spise Cerkve na Kranjskem, Vihar, Slovo Marije Device in Z lepimi pesmicami. Leta 1847 je za ljudske šole prevedel učbenik Napeljevanje v računstvo, pozneje pa je izdal še Praktično slovensko-nemško gramatiko. Leta 1848 je prevedel Bojno pesem avstrijanskih vojšakov v Lombardiji avtorja Czerkasa.
Sestavek o Blažu Potočniku naj zaključimo z dvema anekdotama, ki sta ju o župniku zapisala nadučitelj Janko Žirovnik in duhovnik Kogovšek v knjigi Zgodovina šentviške župnije.
Ob njegovem godovanju je nekoč za zadnjega gosta zmanjkalo juhe. Župnik je juho sam delil, pa pravi:»Zadeljeno! Gospodje, vsi nazaj zliti, bom še enkrat talov!«
Po fari je razsajala vročinska bolezen. Potočnik je ljudi zdravil s homeopatijo. Nekega dne gre v Ljubljano in sreča med poto komisijo, ki je ravno njega šla zaslišat, zakaj ljudi zdravi. Na vprašanje, če res zdravi, odgovori:»Do sedaj sem res zdravil, a odslej zdravite vi! Kaj menite, ko bi pri nas jelo goreti, da bi nič ne gasili, nego čakali vaših brizgalnic?«
Literatura:
J. Arhar (ur.): Pesmi in anekdote Blaža Potočnika. Šentvid nad Ljubljano : Društvo Blaž Potočnikova čitalnica, 2000, str. 116, 119.
