Angela Zupan se je umetnosti priprave beljske kremšnite učila pri njenem izumitelju Ištvanu Lukačeviću.
Za uradnega »izumitelja« blejske kremšnite velja Angelin mentor in spoštovan slaščičarski mojster Ištvan Lukačević. Po drugi svetovni vojni je z okvirnim receptom prišel na Bled iz vojvodinske Sente. Prva leta je poleti delal v Park hotelu, pozimi v pekarni in slaščičarni pri Ravniku (kasneje Slaščičarna Šmon, zdaj Zima). Hotel je bil takrat sezonski, in sicer se je odprl za veliko noč, pozimi je bil zaprt.
Pred njegovim »izumom« leta 1953 so na Bledu kremšnite že obstajale v drugi obliki in niso bile prav nič popularne. Razmišljal je, kako bi lahko naredil atraktivno slaščico, ki bi nadomeščala šamšnite in ne bi bila dunajska ali zagrebška rezina. Kremšnita je tej zelo podobna. Razlikujeta se le v tem, da je zagrebška pokrita s čokolado. Njegov sin je pripovedoval, da je bila ta predraga in za njeno pripravo se porabi preveč časa, zato je za pokrov uporabil masleno ploščo (oblat), táko kot je spodaj, in jo potresel z mletim sladkorjem. Še prej je zamesil dobro masleno testo, ga sedemkrat prepognil in pustil počivati do naslednjega jutra, ko ga je spekel in ohladil. Iz najboljših sestavin je naredil kremo, ki jo je med mešanjem pustil vreti natanko sedem minut in še vroči dodal sneg trdo stepenih beljakov ter rumeno maso prevrnil na pečeno ploščo. Ko se je krema popolnoma ohladila, je nanjo visoko naložil stepeno sladko smetano. Uporabljal je zgolj vojvodinsko moko, saj je bila slovenska zanj prevlažna. Ščep moke je stisnil v pesti in ko jo je sprostil, se je morala povsem razsuti, sicer jo je zavrnil.
Vedno je ponavljal, da ne dela za denar, zato je imel temu primerno plačo in posledično pokojnino. Upokojil se je leta 1978 in nato z ženo izdeloval lesene kljukice za obešanje perila, da sta lahko spodobno živela. Nadomestila ga je Maruša Zajc, ki je bila tudi njegova prva vajenka.
»Kremšnita je sveža prvi dan, uporabna pa še naslednji dan.«
(Ištvan Lukačević)
