Termin domoznanstvo, ki ga slovaropisci opredeljujejo kot sistematično raziskovanje in proučevanje ožje domovine, danes v vsakodnevnem jeziku nastopa redkeje, ostaja pa uveljavljen v knjižničarski stroki. V tem oziru predstavlja dejavnost zbiranja, strokovne obdelave, ohranjanja in prezentacije gradiva, ki je po vsebini, avtorstvu ali kraju nastanka povezano z določenim lokalnim okoljem.
Tradicija zbiranja tovrstnih gradiv – starih in redkih tiskov, časopisov, rokopisov, razglednic, zemljevidov, plakatov, drobnih tiskov in podobnega – na Slovenskem sega do zgodnjih bibliofilov, v 19. stoletju pa so to vlogo vedno bolj prevzemala muzejska in zgodovinska društva, katerih zbrano gradivo je kasneje pogosto služilo kot temeljni fond javnih kulturnih ustanov.
Začetki načrtnega zbiranja domoznanskega gradiva V Celju so se začetki prizadevanj za oblikovali pri redkih bibliofilih (npr. dr. Georg Skoberne) in v okviru Javne mestne knjižnice, ki je v obdobju med obema vojnama delovala pod vodstvom Vere Levstik. Čeprav je bilo mnogo takrat zbranih t. i. celejenzij (celjskih tiskov) med drugo svetovno vojno uničenih, je bila leta 1946 ustanovljena Študijska knjižnica tista, ki je z zbiranjem domoznanskih gradiv nadaljevala.
Povojno obdobje je kljub prostorskim in kadrovskim omejitvam prineslo pomembne pridobitve. Fond se je razširil z gradivom iz zbirnih centrov, donacijami, zamenjavami in nakupi. Študijska knjižnica v Celju je osnovala poseben oddelek za posebne zbirke, v okviru katerega je zbirala rokopise in redke tiske, fotografije in fotokopije, geografske karte in atlante, muzikalije in ostalo muzikalno gradivo, grafike ter drobni tisk. V tem času oddelek ni imel zaposlenih, ki bi se z njegovim gradivom načrtno ukvarjali.
Leto 1976 zato predstavlja ključno prelomnico z uradno ustanovitvijo Oddelka za raziskovalno delo in posebne zbirke. Skrb za »posebne zbirke« je prevzel nekdanji ravnatelj knjižnice Vlado Novak. Istočasno se je z vzpostavitvijo dokumentacijskega centra začelo sistematično spremljanje periodike, kar je omogočilo natančen bibliografski pregled lokalnega dogajanja. V osemdesetih letih se je oddelek s povečanjem števila zaposlenih in načrtnim delom na področju domoznanske dejavnosti dokončno oblikoval v strokovno enoto s specifičnim poslanstvom, kot ga poznamo danes.
Sodobna domoznanska dejavnost Osrednje knjižnice Celje presega zgolj hrambo gradiva. Poleg raziskovalnega dela in posredovanja informacij uporabnikom knjižnice, našo dejavnost in gradivo redno predstavljamo na prireditvah in dogodkih, razstavah, v okviru pedagoških programov knjižnice ter z izdajanjem strokovnih publikacij. Z digitalizacijo zbirke skrbimo, da je dragoceno gradivo dostopno vsem, zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja pa predstavljamo na portalu Kamra.
Z domoznanskimi zbirkami in našo dejavnostjo skrbimo za promocijo pisne kulturne dediščine in skušamo prispevati k ohranjanju identitete in krepitvi pripadnosti lokalnemu okolju.
