Gostja 97. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bila Nada Jerman – Čibej.
Po več kakor treh mesecih od predvidenega srečanja, ki ga je onemogočila pandemija, smo v prostorih Mestne knjižnice Izola gostili že 97. srečanje z Zanimivimi Izolani. Z ozirom na to, da je število 97 kombinacija dveh pravljičnih števil, smo v goste povabili osebo, ki nam s svojimi izdelki lahko pričara pravljico – Nado Jerman, znano izolsko cvetličarko, ki že vrsto let vodi cvetličarno Mimi.
Cvetličarno Mimi je pravzaprav odprla njena mama, ki so jo klicali Mimica, že leta 1966 in vse od takrat je še vedno na istem mestu, v Drevoredu 1. Maja. Nada je vodenje cvetličarne prevzela leta 1989.
In čeprav je še kot deklica spala v košari pred cvetličarno, obdana z rožami, cvetličarstvo ni bila prva izbira. Sama je v mladosti sanjala o novinarskem ali celo pravniškem poklicu vendar so jo usmerili na kmetijsko živilsko šolo. Tam se je iz »uporništva« prepisala na drugo smer in sicer cvetličarstvo. Navednice pri uporništvo so navedene ne zato, ker ne bi bila uporna ampak zato, ker se zdi, da je njen poklic rezultat usode in ne spleta naključij.
Da bo cvetličarka, pa čeprav se tega sama še ni zavedala, se je pokazalo že zelo zgodaj, ko je že v drugem razredu osnovne šole naredila svoj prvi šopek nageljnov. Šopek je sicer znala narediti, ni pa tega znala zaračunati – še dobro, da je naročilo prišlo s strani zveste stranke, ki ji je tudi razložila, kako pravilno zaračunati šopek. »Od takrat naprej in še danes računam na isti način«, pravi. Naslednji namig pa je prišel nekaj let za tem, ko je prav tako v odsotnosti mame pripravila lovorov venec za proslavo. Da ga je naredila ona, je opazila zgolj mama na proslavi in še to samo zaradi drugačne pisave na posvetilu.
Tudi v cvetličarstvu se trendi spreminjajo, prav tako kot v modi. Ampak, če je na področju mode naša zahodna soseda vodilna, je na področju floristike prav obratno. Pravi, da kar krepko zaostajajo. Tako še vedno radi zavijajo šopke v »metre celofana«, čeprav je to drugod že opuščeno. Danes se večinoma prodajajo »šopki in cvetlice kot take« brez nepotrebne navlake, kot je ovojni papir. Vpliv Italije se pozna tudi pri nas, saj ljudje še vedno pričakujejo šopke obdane s papirjem, vendar se tudi tukaj »dogajajo premiki na bolje. Trenutno so najbolj aktualni, t.i. bidermajer šopki.« Pravi pa, da je še ena razlika med obalo in celino – pri nas je pomembna številka, drugje ni tako. Pri nas še vedno radi rečemo »naredi nam šopek za toliko in toliko, med tem ko drugod cena ni bistvena.« Sicer pa je prepričana, da to ni stvar radodarnosti kupca, ampak stvar navade.
Sama ne da kaj dosti na barvno simboliko cvetja, saj, da je v prvi vrsti važno, da ti je cvetlica všeč. Ravno tako ji ni všeč, da se določenim cvetlicam pripisuje prav točno določeno uporabo. Ko izbirajo otroci, »vedno izberejo rumene vrtnice.« Ker izbirajo po tem kar jim je všeč in ne po tem kar naj bi nekaj pomenilo.
Njen poklic pa je poseben zaradi vsakodnevnih srečanj s prebivalci zaradi česar ima tudi poseben uvid v okoliško dogajanje. Tako pravi, da »Izola je pač Izola, čeprav se je navzven veliko spremenilo, v svojem bistvu ostaja ista, mesto z dušo.« Zaradi majhnosti so ljudje med seboj bolj povezani, vedo, kaj se dogaja. To povezanost je opaziti zlasti pri raznih humanitarnih akcijah (sama v cvetličarni zvesto zbira prispevke za različne humanitarne namene), kjer se ljudje zelo radi odzovejo. »In prav v takih trenutkih se Izola in izolski duh pokaže v vsej veličini« še zaključi.
Jan Bednarik, Mestna knjižnica Izola
