Zanimivi Izolani: Bojana in Lucio Gobbo

Izolski tango

Po poletnem predahu, so se v četrtek 12. septembra, v Mestno knjižnico Izola ponovno vrnili večerni klepeti z Zanimivimi Izolani. Število srečanj drvi proti okrogli obletnici, saj je tokratno srečanje bilo že 94. Gosta večera sta bila Bojana in Lucio Gobbo, psihoterapevtka, psihologinja in upokojeni elektroinženir. Izolana sta že vse življenje in poznamo ju kot aktivista, tango DJa, tango plesalca in učitelja ter po njunem doprinosu Plesa brez meja v Izolo. Z gostoma se je tradicionalno pogovarjala Nataša Benčič, novinarka radia Koper.
Izola je mesto njunega otroštva in mladosti, tukaj sta se spoznala in skupaj sta že od konca osnovne šole. Kljub obetavnim službam v Ljubljani, sta se po končanem študiju, odsluženju vojaškega roka in s prvo hčerko, preselila nazaj v Izolo in ustvarila življenje skozi dolgoletno zvezo, ki je vedno temeljila na spoštovanju in zaupanju.
Lucio je bil in je še vedno družbeno zelo angažiran, spremlja ga veliko funkcij. Deluje v športnem društvu, trikrat je bil občinski svetnik, je član odbora Rdečega križa, predsednik ZZB NOB Izola in član predsedstva v SD. Z Bojano so ljudje prišli v stik, ko so v življenju občutili stisko. Vrsto let je namreč delala na Centru za socialno delo v Izoli, kjer je nekaj časa bila direktorica. Ljudje se nanjo največkrat obračajo zaradi nesrečnosti in globokih stisk, povezanih z ne zadovoljujočimi odnosi, v katerih živijo in vztrajajo. Bojana občuduje pogum ljudi, ko v stiski poiščejo pomoč, saj gre za veliko dejanje poguma in je prvi korak k rešitvi. S psihoterapijo se ukvarja tudi na mednarodnem področju in se povezuje s psihoterapevti v Evropi, prav tako pa poučuje psihoterapijo na Evropskem inštitutu za Realitetno Terapijo v Kranju. Podelila je misel, da jo v tolikih letih dela človek še vedno preseneti in se vedno znova čudi, kako smo ljudje unikatna bitja kljub temu, da smo iz istega okolja, saj vsak na svoj edinstveni način poskuša postaviti ravnovesje v svojem življenju. Lucio je po poklicu elektroinženir in njegovo poklicno pot je zaznamovalo bratovo eksperimentiranje z barvami v vodah psihadelike. Tako je pri 15. letih pomagal bratu in dobil je priložnost, da skrbi za osvetljavo v diskoteki v Ljubljani. To se ga je toliko dotaknilo, da je to strast v enakem duhu popeljal k večjim razsežnostim in se je kasneje z resnejšo ekipo posvetil osvetljavi na koncertih, na televiziji in opremljal večje diskoteke. Njegova dejavnost se je za 6 let ustavila, ko je bil tehnični direktor INDEja v Kopru. Ker pa ga je to delo veselilo, je pozornost usmeril tudi na opremljanje gledališč po Evropi.
Strast do dela pa jima ni vzela ljubezni do plesa. Ne kateregakoli, temveč tanga. Vedno sta rada plesala še preden je prišel tango v njuno življenje. Takrat so ostali plesi začeli počasi izginjati. Le kaj je v tangu tako čudežnega, da ju je tako potegnil vase? Gosta sta žareče razložila, da je tango ustvarjalen ples, ki ga plesalca ustvarjata sproti z občutkom in s poslušanjem glasbe. Seveda se je najprej potrebno naučiti ponavljajoče se sheme, figure, korake in osvojiti ritem. Po tem pa ključno vlogo igrajo zaupanje med plesalcema, sproščenost in prepuščenost glasbi. Plesišče, kjer plešejo tango plesalci, postane prizorišče prave umetnine, ki jo spleteta plesalca, saj vsak par doda svojo interpretacijo in prikaz, ter svoje izražanje tega kar sliši ob glasbi. Med plesom soplesalcu pošiljaš informacije, ta jih razume in se nanje odzove, da skupaj ustvarita plesni dialog. Zanimiva Izolana sta tango spoznala ob obiskovanju tečajev latinsko ameriških plesov. Njun učitelj se je seznanil z Gavitom iz Buenos Airesa, ki je bil pojem učiteljev tanga in ko se je učil od njega, so se urili tudi ostali in počasi začeli dojemati tango. Zaradi vse večje ljubezni do tega plesa, sta se odločila, da gresta v Buenos Aires, na kar sta se resno in zavzeto pripravljala celo leto s čudovitim programom, zato sta se vpisala na tečaj tanga milonga v Trstu. Pravita, da ju je izkušnja v Buenos Airesu še bolj povezala s tangom, zato sta postala bolj aktivna na tem področju ne samo kot plesalca, ampak tudi kot organizatorja številnih dogodkov, aktivista, DJa na različnih prireditvah, od 2004 organizatorja rednih milong v Izoli in v mednarodnem prostoru. Znanje o tangu širita dalje tudi v obliki tečajev. Ta ples ju popelje po svetu, kjer se udeležujeta milong, spoznavata ljudi iz celega sveta. Izpostavila sta, da milonga ne pozna razlik. Udeleženci se nikoli ne sprašujejo o statusu, narodnosti, pripadnosti ali poklicu, kvečjemu le od kod prihajajo in po imenu. Poudarila sta, da ima tango milonga tudi psihoterapevtski učinek, saj so med plesom prisotni, ne samo zaupanje med plesalcema in sproščenost, temveč tudi objem, s katerim res čutimo drug drugega, kar je zdravilo za dušo in telo. Bojana izpostavi, da je v našem vsakdanu premalo objemov in doda, da obstaja tudi tango partnerska terapija, za katero si želi, da bi bil njen projekt ob bližajoči se upokojitvi. Kot psihologinja še pove, kako naj bomo dejavni, da se bomo dobro počutili. Dobro počutje izvira iz radosti in entuziazma do vsega kar počnemo. Pri tem je pomembno, da radost izvira iz nas, ne zaradi zunanjih dejavnikov, k čemur stremi večina ljudi. Entuziazem je v nas že v otroštvu. Takrat z radostjo in predvsem zase odkrivamo, ustvarjamo in se s ponavljanjem in vztrajnostjo učimo. Spodbuja, da bi to znali prenesti tudi v odraslost, da bi z radostjo stremeli k našim željam in ciljem.
Pogovor sta zaokrožila z mislimi o Izoli, ki je bolj »počasna« od sosednjih mest, vendar ima dušo. Bojani počasnost odgovarja, saj bi hitenje in napredek, še bolj oddaljila ljudi. Želi si, da bi se razvoj še bolj usmeril v srečevanja ljudi, da bi našli načine, kako bi se lahko bolje povezovali med sabo. Lucio je še dodal, da je Izola najboljše mesto to na svetu in prijetna za življenje, saj ima vse; staro mesto, novejše mesto, kar pomeni, da se razvija. Ima vasi, hrib, jadransko morje, ki je stik s celim svetom. Vse ostalo je odvisno od ljudi. Zanimiva Izolana sta večer popestrila v duhu pogovora, saj sta prisotnim postregla s prikazom tanga milonge.

Erika Gregorič, Mestna knjižnica Izola