Gostja 103. večernega klepeta z »Zanimivimi Izolani« je bila Nada Dellore.
Barvit večerni klepet s 103. zanimivo Izolanko
Novembrski večerni klepet z Zanimivimi Izolani je bil barvit, saj so stene čitalnice krasile pisane akvarelne ilustracije in učbeniki akademske slikarke Nade Dellore, ilustratorke, učiteljice, mentorice ustvarjalnih delavnic in ljubiteljice mačk. 103. zanimiva Izolanka, vedno nasmejana in polna energije, je v četrtek, 17. novembra, svojo pozitivno naravnanost prenesla na prisotne v čitalnici Mestne knjižnice Izola, v pogovoru z Eriko Gregorič.
Nada Dellore ustvarja od nekdaj, risarskih trenutkov zgodnjega otroštva se še danes spominja kot bi se trenutek pravkar odvil. Kot je povedala, je v otroštvu rada risala motive konjev, mačk in psov, katerim so se kasneje pridružile še druge živali, ki jih je uporabila za ilustracije v učbenikih. Njeno risarsko plat so poznale tudi učiteljice v osnovni šoli Janka Premrla- Vojka v Kopru in kasneje profesorice na Splošni gimnaziji Koper, kjer je obiskovala likovni krožek. Tu je dobila priložnost, da bi ilustrirala sajenje in obiranje črnega ribeza za knjižico inženirk agronomije Marte Gosar in Mileve Kač, ki sta ji postopek podrobno razložile, zato z ilustriranjem ni imela težav. Risanje ni bilo edino veselje povezano z umetniškim izražanjem saj je Nada Dellore imela rada tudi glasbo, petje in ples in si je želela igrati gumbno harmoniko. Obiskovala je glasbeno teorijo, ampak zaupala nam je, da ji je branje not povzročalo preglavice in ni nadaljevala. Pred kratkim pa se ji je ponudila priložnost, da je ilustrirala ravno učbenik Prve gumbolovščine so več kot pustolovščine, učbenik za gumbno harmoniko, ki ga je zasnovala učiteljica gumbne harmonike Mirjana Gvozdenac. Izrisala je motive po zamislih avtorice: galeb pod vodo, morska deklica in morski deček, ježki, ribice… ter veliko ostalih živali, vpetih v glasbeno didaktične zgodbe, ki otroku pomagajo pri učenju gumbne harmonike. Kmalu bo izšel tudi drugi učbenik.
Po končani gimnaziji je želela študirati arhitekturo, vendar se je zaradi težav z vidom raje odločila za študij angleščine in italijanščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in postala učiteljica. Vrsto let je poučevala italijanščino na Osnovni šoli Dušana Bordona v Kopru in uvajala takrat edinstvene metode učenja jezika. Pri tem je izhajala iz sebe, iz svoje ljubezni do risanja in glasbe saj je učila s pomočjo risb in italijanskih otroških pesmic Zecchino D’Oro, na predlog sodelavke Jolande Fičur. Pesmi zna še danes na pamet. Takrat jo je odkrila dr. Lucija Čok, ki je bila svetovalka za italijanski jezik na Zavodu za šolstvo in je želela v šolski sistem vpeljati naprednejše učbenike. Nada Dellore je z njo sodelovala pri oblikovanju učbenikov s svojimi ilustracijami in kot lingvistka s prispevanjem vaj, ki so se v razredu izkazale za uspešne. Prvi učbenik pri kateremu je sodelovala je Imparo l’italiano giocando, sledili so še Veselo v slovenščino, Angleški jezik, Un due tre, Imparo l’italiano giocando, Gioco e parlo, parlo e gioco, Nackove pesmi, Slovenščino imamo radi… kjer je Nada sodelovala z različnimi avtorji.
Ilustratorskim sanjam se nikoli ni odrekla, zato se je, ob podpori družine, vpisala na akademijo v Benetkah, pustila takratno službo in opravila sprejemne izpite. Vmes je 7 let delala tudi v gostinstvu, v družinskem podjetju. Njen tast Italo Dellore je vodil prvo izolsko pizzerio, Napo. Ko se je upokojil, je želel, da bi snahi prevzeli posel. Sprejela je izziv, ampak se kljub trudu ni prepoznala v vlogi gostilničarke in ko je hčerka začela obiskovati osnovno šolo, je naša gostja pričela poučevati na Osnovni šoli Vincenzo in Diego de Castro v Piranu, in sicer tehnični in likovni pouk.
Ilustrira večinoma v akvarelni tehniki, za poudarke uporablja svinčnike. Na akademiji ji je bila pri srcu tehnika z oljnimi pasteli, sedaj pa ji je bliže akvarel saj ga, kot pravi, »vodiš in on tebe vodi«. Razložila je, da je pomembno poznati obnašanje barv, čopičev in papirja ter kako se pigment odziva na sol ali alkohol. Sedaj veliko ustvarja tudi za lastno veselje in dušo pri čemer nastajajo abstraktne ilustracije. Rada ustvarja zvečer, ko se dan umiri, še najraje ob naravni svetlobi. Pri tem jo navdihuje morje, narava in cvetje.
Želi si, da bi umetnost v Izoli živela še naprej, da bi bilo več umetniških dejavnosti in srečanj rokodelskega in kulturnega značaja. Ljudje so vpeti v delo in težje jih je pritegniti v ustvarjalne delavnice. Zelo si želi, da bi ljudje spoznali, da je ustvarjanje lahko čudovita sprostitvena terapija, za katero se potrebuje le barvice in papir. »Pri tem se sprostijo pozitivna čustva in ustvarijo lepi občutki že ob prelivanju barv in ob samih potezah. Dovolj je že voditi svojo najljubšo barvo po papirju.«
Erika Gregorič
