Kako končati ta zapis o življenju in delu kočevskega rojaka Milana Butine? Mogoče z njegovim odgovorom na zadnje vprašanje iz intervjuja za revijo Likovne besede.
»Vprašanje: In, za konec, ali lahko poveste, katerega dogodka v svojem bogatem življenju se še vedno z veliko radostjo spominjate?
Milan Butina: Ne vem. Mogoče pa vendarle. Aprila 1945 so me ustaši v Zagrebu zaprli in s posredovanjem /podkupnino/ strica so me čez en mesec izpustili. Ko sem nato peš zapuščal mesto in ko sem zagledal polja in gozd, sem se šele počutil svobodnega, kot na krilih. Ja, to je bilo eno najzanosnejših občutij v mojem življenju.«
Viri:
Milan Golob, Robert Lozar: Pogovor z Milanom Butino/Interwiew with Milan Butina, Likovne besede, 35-37, 1996, 132-141
