Toda Milan Butina je bil najprej slikar. Med kolegi slikarji je veljal za mojstra akvarela. Najmanj se je ukvarjal z grafiko, v glavnem le na akademiji.
Sprva je slikal tihožitja. Vzrok je bil preprost: »Nisem imel ateljeja in sem slikal v kuhinji, v glavnem zvečer. Postavil sem si tihožitje in naredil samo skico, saj sem ga moral potem podreti, ker je bilo v napoto ali pa smo ga pojedli …«
Kasneje je slikal predvsem pokrajine. To je pomenilo, da je hodil v naravo, kjer si je izbral motiv in ga naslikal. Seveda je moral s seboj prinesti tudi vse slikarsko orodje, ali pa si je motiv samo skiciral in/ali fotografiral. Takole je opisal svoje delo: »Najbolj enostavno je bilo, da sem se odpeljal pol ure daleč in zunaj slikal. Že prej mi je bil všeč akvarel, tako da sem sedaj slikal predvsem v akvarelu in temperi. Z oljem nisem veliko slikal. Tudi ko smo šli na potovanje ali na dopust, kamor koli že, sem barve vlekel s seboj in namesto da bi se samo pražil na soncu, sem šel raje slikat.«
O svojem slikarstvu je nekoč povedal: »Zapisali so že kritiki, da so moje slike hladne. Kar se mene tiče, vem, da mi je bilo včasih, ko sem jih slikal, pošteno vroče, zlasti ob morju, pri nekaterih pa me je tudi zeblo; recimo pri zimskem motivu s Krimom v ozadju, mi je Krim zmrznil in so se ledene rože odtisnile v sliko. Šalo na stran, kritiki so mnenja, da so moje slike preveč „hladno zgrajene”, da so preveč razumarsko komponirane. V resnici takrat ko slikam, ne razmišljam kaj preveč o zgradbi slike. Vedno pa si poiščem nekaj značilnih likovnih lastnosti motiva, da lahko nanje oprem kompozicijo. Pa to samo pred slikanjem in v tisti rahli risbi, ki služi kot opora za nadaljnje delo. Potem ne mislim več dosti o tem, ker me slikanje potegne za seboj. Šele ko pridem domov, ko si ogledam, kaj je nastalo, prvič zavestno vidim sliko. In vse prevečkrat ugotovim, da bi bilo le dobro, ko bi malo bolj „hladno” gradil med slikanjem samim. Pa se navadno ne morem obvladati, ker je naša pokrajina tako lepa, da me kar potegne, vsrka vase, proti moji volji. Upam, da kaj tega ostane tudi na slikah.«
Viri:
Po očetovem pripovedovanju zapisala hči Darja Butina.
Milan Butina, Akvareli in tempere, Slikarska kolonija Izlake – Zagorje; zloženka, Zagorje ob Savi, 1978
