Po srečno prestani vožnji se poslovimo v Bruck-Fuschu od železne ceste ter se napotimo ob šumeči Salici v dobro uro oddaljeno vas Kaprun, ki leži ob vhodu doline istega imena.
Pot, čeprav je bilo vroče, bi bila zelo prijetna, če bi ne bilo nahrbtnikov. Vsaj Lojze je tako modroval, ko si je s pisano ruto brisal potni obraz. Revež je namreč po presledku enega leta šele prvič vzel nase to pokoro vseh planincev. Zato je skušal sebi in nama okrajšati pot z raznimi dovtipi. Pri pogledu na oslička, ki se je pasel v družbi mogočnih pincgavcev, si je privoščil tudi tegale:
Oče je šel s sinom čez pašnik, na katerem so se pasli osli.
Sin: »Očka, ali se osli tudi ženijo?«
Oče: »Tudi. Toda, zapomni si, samo osli!«
Pri teh besedah je Lojze ošinil oženjenega Franceta s porogljivim pogledom. Ta je sicer nekaj z glavo mignil, pa si ne upam trditi, da je prikimal.
V Kaprunu smo se nekoliko posprehodili. Šli smo tudi na pokopališče, kjer sem hotel tovarišema pokazati tale nagrobni napis, ki sem ga bil videl, ko sem se bil proti koncu prejšnjega stoletja vračal z Grossglocknerja skozi Kaprunertal: Hier liegt unter allerhand auch Peter Violand, im Burgerlichen Leben vvelcher war Fleischer und Selcher. Er lebte in Furcfot und Zucht und starb an der VVassersucht (prevod: smrtno spanje spi tu Peter Violand med raznimi stvarmi. Klal je raznovrstno živino, prekajeval pa je tudi svinjino. Živel je v strahu pred božjo pravico, umrl pa je za vodenico).
Napisa nismo našli, ne tega ne kakega drugega, ki bi bil omembe vreden. Sploh sem opazil, da zadnja leta tudi na tirolskih pokopališčih filozofija, poezija in umetnost vedno bolj ginejo………
Ker smo hodili nepretrgoma že skoraj pet ur, smo se utaborili na zelenem bregu šumljajočega potoka. Sicer je tu gori kar cela kopica udobnih »koč«, kakor Limberg-Alphutte, Orglerhutte, Rainerhiitte itd., pravi mali zasebni hotelčki; toda mi smo šli kar mimo njih, ker bi sredi glasnih gostov ne mogli uživati tihe planinske krasote, zlasti pa ne — sušiti potnih srajc.
Tako smo lenarili kaki dve uri. Pravzaprav sta lenarila samo tovariša; jaz sem namreč moral kot »najmlajši« — Lojzetova stara fraza — kuriti, kuhati in pomivati.
»Ko bi le te nadloge ne bilo,« je vzdihnil Lojze, ko je pobiral po končanem počitku nahrbtnik s tal. Ko sem mu pa še vrv ponudil, češ da se bo z njo lahko postavljal, me je samo postrani pogledal, si nato privezal potno ruto k telovniku in se odgugal po travi na pot. Ker je bilo že čez poldne, je sonce začelo prav neprijetno greti. Jaz sem se po tihem tolažil z mislijo, da je bolje, če sem od potu moker kakor od dežja, če že moram biti moker, na glas pa sem tovariša prepričeval, da je potenje zelo koristna zadeva, ker izgubi človek z vsako kapljico potu en gram nepotrebne teže.
»France, zvečer bova že sama,« pripomni nato Lojze.
»Kako to?«
»Ker bo Janko do večera že izpuhtel, kajti težko, da tehta toliko gramov, kolikor potnih kapljic bo še prelil.«
Ker se ne prepiram rad z ljudmi, ki postanejo takoj osebni, sem na to zlobno opazko odgovoril s prezirljivim molčanjem………
Heinrich-Schweigerhaus (2802 m) leži lepo na strmi pečini pod Fochezkopfom. Hiša je zelo lepa in prostorna, pa mora kljub temu ob ugodnem vremenu prenočiti nekaj turistov v obednici ali celo v veži. Tudi to pot je bila vsa prenapolnjena, in komaj smo dobili dve žimnici v sobi za vodnike……….
Vrnila sva se na stezo in ker je bilo svetlo, sva jo prav lahko sledila. Ko prideva na Fochezkopf, zagledava Lojzeta. Sedel je na široki skali kakor kak poveljnik in dajal dobre nasvete tistim, ki so pripravljali dereze in vrvi. Tu se namreč prične ostri Kaindlgrat, ki je precej trd oreh, kadar je leden. Nam ni delal posebnih težav, ker je bil pokrit z debelim snegom. Zato smo prišli prav hitro na Wielingerscharte (3267 m), ki leži med Wiesbachhornom (3564 m) in Zadnjim Bratschenkopfom (3416 m). Tu odložimo nahrbtnike in se jamemo povzpenjati po strmem ledenem pobočju na Wiesbachhorn, ki se je dvigal pred nami vitek in svetal, kakor stožec iz sladkorja. Ker so dereze zelo dobro prijemale, smo bili v pičli uri na vrhu. Toda gori se ni bilo mogoče muditi, divjal je namreč silen vihar. Samo toliko smo obstali, da nas je neki gospod iz Gradca »gor vzel«, potem smo se pa hitro spustili nazaj v škrbino. Blizu dna srečamo mlado dvojico, gospoda in gospo. »On« je njej kazal, kod naj hodi, »ona« ga pa ni ubogala in si je izbrala svojo pot po ledu, v katerem je bil zamrznjen grušč. Tudi jaz sem opozoril damo, naj gre rajši za »gospodom«, kjer je bilo kopno, pa tudi mene ni ubogala. Takoj nato je padla na zmrznjenih tleh, se opraskala po rokah in začela jokati. Ker je bila v hlačah, se mi ni prav nič smilila. Če nosi hlače, naj potrpi!………..
Naenkrat zaslišim kratek vzklik in nekaj me potegne za kolobar vrvi, ki sem jo držal v levici. Hitro se ozrem in zagledam namesto Lojzeta v snegu črno zevajočo luknjo, na enem robu razpoke njegovo nogo, na drugem pa roko, ki se je krčevito oklepala cepina. Takoj se vržem na tla in začnem vleči, pa se mi je silno čudno zdelo, da ga nisem niti za centimeter mogel premakniti. Seveda, v prvem hipu nisem videl, da se je tudi France vrgel v sneg in Lojzeta vlekel na svojo stran. Ker sva ga torej oba vlekla, eden gor, drugi pa dol, je ostal pri vrhu razpoke.
Lojze pa je v mislih, da se z lastnimi močmi drži, zastokal: »Omagal bom in padel v razpoko.«
»Bodi brez skrbi,« ga potolažim, »kam pa hočeš pasti, ko te oba drživa? Najprej položi cepin preko razpoke, potem pa vzemi k sebi še tisto nogo, ki je ostala zunaj. Nato te bova pa izvlekla ven.«
Lojze je ubogal in kmalu je visel na cepinu tako kakor telovadec na drogu, kadar se hoče nanj povzpeti.
»Tako, France, sedaj pa ti nekoliko popusti, da bom lahko vlekel.«
»Počakaj še malo, Janko, da pogledam, kakšna je ta razpoka.«
In Lojze si je najprej ogledal razpoko, nama pripovedoval, kako je globoka, da mu »pod nogami zija črna nepredirna globina, da se razpoka širi na vse strani kakor kupola, da vise od nje ledene sveče,« potem šele se je pustil izvleči. Pa nisem bil sam kos njegovim 76 kilam, zlasti še, ker sem moral gor vleči. Ko pa je prišel tudi France k meni in sva oba krepko potegnila, je bil Lojze hitro zunaj.
»Hvala lepa, da sta me rešila. Koliko je pa ura? Tri četrt na štiri. No, to si bom zapomnil. Ni bilo prijetno, lahko mi verjameta, takole viseti, ko nimaš nič pod nogami. Počakajta še, da se malo oddahnem in si nataknem ‘cviker’, ko se mi tako blešči. Sicer si mi pa ti, Janko, to past nastavil. Stopal sem popolnoma v tvoje stopinje, pa so mi kar zginile pod nogami. No, ker si me pa tako dobro ‘potegnil’, ti odpuščam. Sedaj pa gremo lahko naprej. Samo glej, da boš dobro tipal s cepinom, ali imaš varno pot pod nogami, in ne pozabi, da se snežni most, ki tvojo krojaško težo še dobro drži, pod menoj lahko udre.«
Toda razpoke tam gori pod Barenkopfom so se menda zarotile, da hočejo, če že ne Lojzeta samega, pa vsaj nekaj od njega v spomin. Komaj smo namreč pustili kakih sto metrov za seboj, ko me Lojze ustavi, češ da si mora »cviker« popraviti. To priliko je pa porabil njegov klobuk, zapustil je svoje vzvišeno mesto in odhitel, vrteč se po krajcih, kakor mlinsko kolo po obodu, po najbližji poti v prvo razpoko Hochgruberskega ledenika. Mudilo se mu je tako, da se niti posloviti ni utegnil.
Lojze je mirno gledal za klobukom in je izustil to modrost: »Bolje je, da pridem jaz brez klobuka domov, kakor da bi prišel klobuk brez mene………..«
Ko smo prišli do Mainzerhutte, se je že delal mrak. No, tu smo imeli dosti prostora; kajti poleg nas je bil samo še neki prileten gospod, ki je nameraval drugo jutro s še prijetnejšim vodnikom čez Veliki Barenkopf k Oberwalderhutte.
Koča (2973 m) leži na zeleni planini na koncu jezika, ki ga izteguje dol Hochgruberkees. Ker tiči zaradi nevarnosti pred plazovi nad polovico v tleh, je precej vlažna in nima prijaznih prostorov. Spanja potrebni smo se kmalu odpravili spat.
Naslednje jutro smo odšli v najlepšem dežju po dolini navzdol.
Fuschertal je zelo lepa dolina, zelo lepa — bila, dandanes je ta biser Visokih Tur izgubil svoj blesk. Vzel ga ji je človeški napredek. Asfalt, bencin, avto, elektrarne, rdeče pobarvane ustnice in nohti, divje in domače koze, krave na zelenih planinah, ledeniki, slapovi, globoke soteske, navpične stene, kajne, to vse gre imenitno skupaj…
Janko Mlakar, Med Šmarno goro in Mont Blancom, ZO 1995
