RAZGLEDNICA JAKOBA ALJAŽA, CILENŠKOVEGA IN MLAKARJEVEGA PRIJATELJA
… Grem torej na vrt in se zatopim v specialne zemljevide Bernskih Alp, da bi laže pričakal Lojzeta. A prišel je čas kosila, njega pa še od nikoder ni bilo.
Pri obedu sem si pa dal duška: „Vidiš, Jaka, vedno me svariš, naj ne hodim sam po gorah. Sedaj sem si prvikrat poiskal tovariša, pa imam že neprijetnosti. Če bi bil sam, bi se takoj po maši odpeljal in bi bil že jutri na poti na Jungfrau. Tako pa moram tu sedeti in čakati na tega, tega… ne vem, kako bi mu rekel, ko ne drži besede. Pa še njemu na ljubo sem naredil ta načrt, da bova oblezla najmanj pol Švice, preden prideva v Grindelwald. Najprej Innsbruck, potem Einsiedeln, Titlis, skratka: na Jungfrau pojdeva tako, kakor bi človek pričel gostovanje z zobotrebcem.”
„Janko, ti pretiravaš,” pravi Aljaž z nenavadno resnim obrazom.”
„Nič ne pretiravam.”
„Janko, ti si sebičen, prav grdo sebičen.”
„Zato, ker misliš le nase, na Lojzeta pa ne.”
„Kako mi moreš to očitati, ko že celo dopoldne mislim nanj, kje se potika.”
„Da, misliš nanj, pa z jezo, ne pa s sočutno ljubeznijo kakor jaz.”
„Kako to misliš?”
„Lojze me skrbi, ker ga še ni od nikoder. Ker ga dobro poznam, da drži, kar obljubi, se bojim, da se mu ni kaj pripetilo, sicer bi bil že gotovo tu. Če ga še s tem vlakom ne bo, ki sedaj pride, potem se prepričan, da se je kje ponesrečil. V tem primeru moraš takoj v Trento, da poizveš, kaj je z njim.”
Vse to je govoril Aljaž s tako žalostnoresnim izrazom na obrazu, da nisem imel niti najmanjše sumnje, da bi me utegnil vleči. Po kosilu sem šel na postajo, pa zastonj. Lojzeta ni bilo. Sedaj se je pa v meni vnela taka „sočutna ljubezen” do njega, da sem se s prvim vlakom odpeljal v Kranjsko goro ter jo mahnil naravnost čez Vršič v Trento.
Janko Mlakar, PV 1910
