Volčičeva ulica v Novem mestu se od leta 1930 imenuje po juristu Edvardu Volčiču. Pred tem je bila del Kandije. Obsega 48 hišnih številk individualnih hiš. Poteka nad kandijsko postajo vzporedno z železniško progo.
Edvard Volčič se je rodil 10. decembra 1858 v Senožečah sodnemu aktuarju Juriju in Mariji, roj. Grampovšnik, sicer iz Št. Vida na Dolenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani v letih 1870-77, nato pa je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1882 promoviral. Istega leta je nastopil sodno prakso v Ljubljani. Nato je bil avskultant v Novem mestu, sodnik v Žužemberku, Krškem, Ložu in Ljubljani. V letih od 1897 do 1911 je bil sodnik v Novem mestu, kjer je leta 1907 postal sodni svetnik.
Kjerkoli je služboval, se je zelo zanimal za prosveto. Deloval je v kulturnih in narodnih organizacijah. Že leta 1880 je na Dunaju ustanovil knjižnico in pravni odsek v narodno zavednem akademskem društvu Slovenija, katerega naloga je bila zbirati vse slovenske visokošolce na Dunaju in zastopati slovenstvo navzven. V Ljubljani je bil tajnik pevskega odseka čitalnice in odbornik Glasbene matice. V Žužemberku je leta 1891 ustanovil posojilnico in pomagal pri ustanovitvi več drugih zadrug. Kasneje je pisal o nepravilnostih v zadružništvu in agrarnih operacijah. V Novem mestu je leta 1898 ustanovil samostojno šolo Glasbene matice. Da bi zagotovil izhajanje Slovenskega pravnika, je predlagal ustanovitev društva pravnikov, ki bi omogočilo njegov nadaljnji obstoj.
Že v gimnaziji je osnoval literarni krožek, ki je izdajal rokopisni list Lipa, v katerem so poleg Volčiča sodelovali še literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar Luka Pintar, slovenski politik, publicist in alpinist Henrik Tuma ter pripovednik, kritik in urednik Fran Zbašnik. Objavljal je v Kmetovalcu, Slovenskem narodu, Slovanu in letopisu Matice slovenske. Pravne članke je objavljal v Slovenskem pravniku. Ukvarjal se je tudi s slovensko pravno terminologijo. Sodeloval je pri prevajanju snopičev zbirke pomembnejših avstrijskih zakonov, med njimi je najpomembnejši Civilnopravni red iz leta 1906. Je avtor biografije dr. Tomaža Dolinarja, slovenskega pravnika in profesorja dunajske univerze.
Bil je vesten sodnik in vedno je zahteval, da mora tožitelj dokazati krivdo, ne pa obtoženec nedolžnost. Umrl je 22. novembra 1911 v Novem mestu.
Kjerkoli je služboval, se je zelo zanimal za prosveto. Deloval je v kulturnih in narodnih organizacijah. Že leta 1880 je na Dunaju ustanovil knjižnico in pravni odsek v narodno zavednem akademskem društvu Slovenija, katerega naloga je bila zbirati vse slovenske visokošolce na Dunaju in zastopati slovenstvo navzven. V Ljubljani je bil tajnik pevskega odseka čitalnice in odbornik Glasbene matice. V Žužemberku je leta 1891 ustanovil posojilnico in pomagal pri ustanovitvi več drugih zadrug. Kasneje je pisal o nepravilnostih v zadružništvu in agrarnih operacijah. V Novem mestu je leta 1898 ustanovil samostojno šolo Glasbene matice. Da bi zagotovil izhajanje Slovenskega pravnika, je predlagal ustanovitev društva pravnikov, ki bi omogočilo njegov nadaljnji obstoj.
Že v gimnaziji je osnoval literarni krožek, ki je izdajal rokopisni list Lipa, v katerem so poleg Volčiča sodelovali še literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar Luka Pintar, slovenski politik, publicist in alpinist Henrik Tuma ter pripovednik, kritik in urednik Fran Zbašnik. Objavljal je v Kmetovalcu, Slovenskem narodu, Slovanu in letopisu Matice slovenske. Pravne članke je objavljal v Slovenskem pravniku. Ukvarjal se je tudi s slovensko pravno terminologijo. Sodeloval je pri prevajanju snopičev zbirke pomembnejših avstrijskih zakonov, med njimi je najpomembnejši Civilnopravni red iz leta 1906. Je avtor biografije dr. Tomaža Dolinarja, slovenskega pravnika in profesorja dunajske univerze.
Bil je vesten sodnik in vedno je zahteval, da mora tožitelj dokazati krivdo, ne pa obtoženec nedolžnost. Umrl je 22. novembra 1911 v Novem mestu.
