Šegova ulica se imenuje po Francu Andreju Šegi od leta 1975. Poteka med ulico Drska in Bajčevo ulico. Leta 1993 je bil krak, ki poteka vzporedno z železniško progo, zaradi večje preglednosti preimenovan v Westrovo ulico. Ulica obsega 90 hišnih številk.
Rodil se je 16. novembra 1711 v Novem mestu, očetu Andreju in materi Katarini, rojeni Kastelic. Oče je imel v Novem mestu puškarsko in orožarsko delavnico. Ravno očetova šola je vsem trem sinovom prebudila prirojeno umetniško nadarjenost. Poleg Franca Andreja sta bila še brata Janez Anton (medaljer) in Janez Jernej (vrezovalec pečatov) ter nečak Bernard Hribernik (medaljer na napolitanskem dvoru).
Franca Andreja je pot zanesla najprej v Kamnik, kjer je dve leti izdeloval drobno gravuro in pečate, nato pa v München, kjer se je najprej v orožarskih delavnicah ukvarjal z graverstvom v puškarstvu in vrezovanjem pečatnikov. V puškarstvu je bilo za tisti čas značilno vrezovanje in oblikovanje podob in okraskov v kovine in slonovo kost, kar je zahtevalo veliko znanja in spretnosti, umetniška nadarjenost Šege pa je tem izdelkom dala značaj umetnin. Že leta 1739 je postal v Münchnu dvorni mojster v kovnici denarja. V času avstrijske nasledstvene vojne je bila finančna situacija precej negotova, zato se je preživljal tudi z raznimi naročili in se lotil celo slikarstva. Leta 1751 je postal dvorni medaljer bavarskih knezov in to ostal vse do leta 1779, ko je bil zaradi oslepelosti upokojen. Medtem je veliko potoval po Evropi, kjer je izpopolnjeval svoje znanje, hkrati pa izvrševal tuja naročila. V Münchnu je ostal vse do svoje smrti 6. decembra 1787.
Šega je značilen predstavnik poznobaročnega medaljerstva oz. dvorno rokokojskega stila. Sodobniki so ga prištevali med prve umetnike v portretnem medaljerstvu. Zapustil je veliko odličnih del: portrete knezov, vojvod, kraljev in drugih osebnosti tistega časa. Najbolj je bil znan po portretnih medaljah knezov Wittelsbachov. Zanimiv pa je tudi njegov medaljon avtoportret z napisom Franc Andr. Schega Neapolitanus Carniolus (Franc Andrej Šega Novomeščan iz Kranjske), ki priča o tem, da ni pozabil na svoje poreklo.
Franca Andreja je pot zanesla najprej v Kamnik, kjer je dve leti izdeloval drobno gravuro in pečate, nato pa v München, kjer se je najprej v orožarskih delavnicah ukvarjal z graverstvom v puškarstvu in vrezovanjem pečatnikov. V puškarstvu je bilo za tisti čas značilno vrezovanje in oblikovanje podob in okraskov v kovine in slonovo kost, kar je zahtevalo veliko znanja in spretnosti, umetniška nadarjenost Šege pa je tem izdelkom dala značaj umetnin. Že leta 1739 je postal v Münchnu dvorni mojster v kovnici denarja. V času avstrijske nasledstvene vojne je bila finančna situacija precej negotova, zato se je preživljal tudi z raznimi naročili in se lotil celo slikarstva. Leta 1751 je postal dvorni medaljer bavarskih knezov in to ostal vse do leta 1779, ko je bil zaradi oslepelosti upokojen. Medtem je veliko potoval po Evropi, kjer je izpopolnjeval svoje znanje, hkrati pa izvrševal tuja naročila. V Münchnu je ostal vse do svoje smrti 6. decembra 1787.
Šega je značilen predstavnik poznobaročnega medaljerstva oz. dvorno rokokojskega stila. Sodobniki so ga prištevali med prve umetnike v portretnem medaljerstvu. Zapustil je veliko odličnih del: portrete knezov, vojvod, kraljev in drugih osebnosti tistega časa. Najbolj je bil znan po portretnih medaljah knezov Wittelsbachov. Zanimiv pa je tudi njegov medaljon avtoportret z napisom Franc Andr. Schega Neapolitanus Carniolus (Franc Andrej Šega Novomeščan iz Kranjske), ki priča o tem, da ni pozabil na svoje poreklo.
