Rekrut, vojak v 1. svetovni vojni in oficirski tečajnik
- Prvo svetovno vojno je doživel kot učitelj, za kratek čas begunec ter kasneje tudi kot vojak.
- Prebredel je Galicijo, videl Bukovino ter končal v Odesi.
- V Radgoni je doživel znamenit upor vojakov, konec prve svetovne vojne pa je dočakal v Budimpešti.
Spomine na prvo svetovno vojno je zbral v knjigi Pot v neznano. Zapisal je, da se je na naborni komisiji vojske prvič rešil zaradi »debelega vratu«, drugič zaradi »pljučnega katarja«. Tretjič, spomladi 1917, ko se je vojna stiska stopnjevala, naborne komisije pa so bile vedno manj izbirčne, je bil potrjen. Izmislil si je sicer »srčno napako«, a je na naboru niso odkrili in moral je v Radgono k 97. pešpolku. Upal je, da ga bodo poslali v oficirsko šolo, vendar ni bil sprejet, najverjetneje zaradi oznake »politično sumljiv«, ki jo je pridobil s protivojnimi glosami.
Poleti 1917, na tretjo obletnico poroke, je bil dodeljen enajsti žetveni pohodni kompaniji, ki je bila namenjena v Galicijo. Tam je v raznih krajih v okolici Rzeszowa pomagal pri žetvi in mlačvi. Sredi poljskih opravil so jih z vlaki odpeljali do Viska, kjer so tri mesece vadili za vzhodno fronto. Ko so pozimi dospeli v Bukovino na »rusko« fronto, so jih namesto vojakov pričakali lačni prebivalci porušenih vasi, strnišča in mrliči. Bedo, mraz in lakoto prebivalcev je Bevk večkrat izbral za motiv v svojih delih, eden najbolj znanih je spomin na bolnega otroka na silvestrovo.
Po mesecih gaženja in marširanja so jih marca 1918 končno zopet vkrcali na vagone. Vlak se je usmeril proti jugu in Bevk je po dolgem času zagledal ciprese, ki so ga spomnile na Gorico in mu vrnile dobro voljo. V Odeso so prispeli 14. marca 1918 in konec pomladi 1918 je bila njegova politična sumljivost črtana, prošnja za oficirsko šolo pa rešena. Naročeno mu je bilo, naj se nemudoma vrne h kadru svojega polka, da ga bodo lahko poslali na oficirski tečaj. Namesto da bi ubogal ukaz, je Bevk skočil z vlaka že na Dunaju in odšel na obisk k svojim goriškim prijateljem ter zamudil tečaj. Med čakanjem na nov datum je v Radgoni doživel upor vojakov, ki je bil na koncu zatrt, osem vstajnikov pa so obsodili na smrt.
Zaradi ponarejanja datuma dopusta je nekaj tednov končal v mariborskih zaporih, nato pa so ga končno poslali na oficirski tečaj na Ogrsko. Zapisal je, do so bili to najlepši dnevi njegovega vojaškega življenja. Oktobra so ga poklicali v Budimpešto, da bi pomagal pri zatiranju vstaje, vendar je bil rešen spopada, saj so tik pred tem delavci vdrli v mesto in razglasili Madžarsko državo. Tako je torej dočakal zlom Avstro-Ogrske in »zagnal puško v kot«.
