Pesnik

France Bevk se v Moji mladosti spominja, kako je v želji po branju novih knjig pisal prošnji Slovenski matici in Matici hrvatski. Knjige so mu res poslali in med vsemi mu je bila najljubša antologija slovenskega pesništva. Poimenoval jo je kar »zlata knjiga«.

Ne preseneča torej, da sodi med prve literarne poskuse poleg krajših zgodb tudi poezija, za katero pa sam trdi, da je bila predvsem poskus posnemanja. Za Bevkovo poetično in literarno ustvarjanje sploh je bilo izjemnega pomena obdobje, ki ga je preživel na učiteljišču v Gorici. Med vrstniki je stkal prijateljstva, s katerimi je delil skupno veselje do besedne umetnosti. Kot pesnik samouk je izluščil skrivnost rime in na skrivaj koval verze. Kljub negotovosti o kakovosti svojih pesniških preizkusov je nekaterim sošolcem vseeno pokazal pesmi in prejel zanje prve ostre kritike. Občutil jih je kot hud poraz, bila pa je to tudi priložnost, da se je poučil o elementih poezije, kot sta ritem in pesniška mera. Vztrajal je in pilil svoje pesmi ter dosegel prve objave. Sprva je objavljal v glasilu Alfa, ki ga je tudi urejal in izdajal s sošolci, kasneje pa v dijaški Zori. Objave njegovih pesmi so postale stalnica v Domačem prijatelju; urednica je bila Zofka Kveder, ki je vseskozi spodbujala Bevka k pisanju. Za objavo pesmi je prejel tudi prvi avtorski honorar, zasluženo pozornost pa so zbudile objave v mesečniku Dom in svet, kjer je objavljal od leta 1911.

V zgodnji poeziji je viden vpliv Župančičeve poetike in Murnove domačinske pesmi s prevladujočimi kmečkimi motivi in vaško idilo. V pesmih za odrasle je zajemal dvojino goriške pokrajine – severni svet z mračnostjo in trdoto hribovske krajine Baške grape ter nasprotno, južno lego sončnih Brd, ki jim je posvetil cikel pesmi. V svojih verzih je opisal tragedijo prve svetovne vojne, osebno izkušnjo fronte (pesmi Sirota, Žena padlega vojaka, cikel Pomlad) in podobo zapletenega povojnega časa. V povojnem obdobju se je preizkusil tudi v pesmih z ljubezensko in erotično tematiko. Liriko je  kontinuirano pisal do leta 1920, kasneje priložnostno, po letu 1927 pa se je posvetil prozi. Svoje pesniško ustvarjanje je zbral v knjigi Pesmi, ki je izšla leta 1921.