Tudi z veliko nočjo, največjim cerkvenim praznikom, je povezanih veliko šeg in navad.
„Stara mami nam je za veliko noč vedno spekla dokaj veliko biskvitno ovčko, ki jo je oblila z belim oblivom, le-tega je tudi nekako nakodrala. Ovčki je zavezala rdečo pentljo, jo obdala s pirhi in jo postavila na komodo v knjižnici svoje hiše. Ne vem točno, kdaj smo smeli pojesti ta priboljšek, je pa vsaj nekaj kosov tako oblite ovčke shranila v skrinji (njena lastnica sem sedaj jaz) in smo te kose pojedli za binkoštni ponedeljek.” (Majda Cirman)
„Nekdo je nesel butaro, drugi pa je moral hitro domov, da je vrata zaprl. Potem je moral pa z butaro trikrat potrkati na vrata in vprašati: „Kod kokoš’ nesejo?” Tisti, ki pa je bil noter, pa je rekel: „Sila, vse na kup.” Da so potem kokoši nesla jajca samo v gnezdu in ne vsenaokrog.” (Ivanka Urbas)
„Dokler sta živela moja stara mami in oči, sem z njima na binkoštni ponedeljek vedno hodila v gozd, kjer smo pekli binkoštna jajca. Po sporu, kje in kako bomo zakurili – jaz sem seveda morala nabrati „drvca”- smo na ogenj dali kar globoko kozico z ocvirkovo mastjo in v njej spekli za vsakega nekaj jajc. Zraven je bila velikonočna potica in velikonočna ovčka, včasih vprašljivega datuma starosti in užitnosti, a boljših jajc nisem nikoli jedla. Moj oče (Roman Osterc) zaradi mojega navdušenja nad binkoštno poslastico vsako leto organizira peko takih jajc.” (Majda Cirman)
