Alen Bogataj, 9. razred OŠ Rovte, mentorica Ljudmila Treven
Prišel je spet božični čas,
ko Jezus se rodi med nas.
Na nebu zvezda spet žari,
neskončno srečo nam deli.
Kadila vonj razširja se,
ko noč božična bliža se.
»Glej, čudež na zemlji se godi,«
Rešitelj naš nam govori.
V skrivnost zavit’ je svet’ večer.
V družino prinesel je nemir:
bo kdo v hišo nov prišel
al’ pa iz nje bo, žal, odšel.
Ta prvi čevelj vrže brat,
približa se podboju vrat.
Kako srce močno želi,
da v hišo kdo vstopil bi!
Nervozna misel v duši je,
kaj, če obrne k vratom se,
prednji del obuvala tega-le .
Le kdo bo moral dom pustit’,
kdo iz te hiše v svet odit’?
Morda za vedno v sveti raj,
al’ pa v peklenske muke zdaj.
Usode pot skrivnostna je,
kot je skrivnostno čisto vse.
Zakaj naj ta presnet »škrpet«
nam daje boljš’ al’ slabš’ obet?
Sosedu to po godu ni,
tej stvari izognit se želi.
Ko drugi usodo brali so,
on odkimaval je z glavo.
»Kaj bo meni vera ta,
ni mar mi za Boga!
Pa komaj to izgovori,
že v strehi hleva zagori.
Živina tuli, se duši,
ko ogenj vse okrog mori.
Nikjer nikogar ni bilo,
da mu prinesel bi vodo.
Prasket se isker sliši v noč,
le kdo bo nudil mu pomoč?
Klic v prazno zdaj odmeva le,
grozljivi zublji žrejo vse.
Naenkrat v ognju zagrmi,
zmaj glavo grozno ven moli.
Možak v grozi omedli,
pred vrati pekla že stoji.
»Sedaj si naš, služabnik zvest,«
vrag črni pomoli mu pest.
A komaj se dotakne ga,
je glava že odtrgana.
V mukah se telo vali
k prestolu, kjer vladar sedi.
»To tvoje zdaj je domovanje,
tu imel boš danes praznovanje.«
Telo se zdaj spreminja v nič,
to storil zlobni je hudič.
Ker vere mož ta ni imel,
v peklu dokončno je zgorel.
