Ulica Slavka Gruma se od leta 1975 imenuje po književniku Slavku Grumu. Zavzema blokovsko naselje in poteka med Drsko in Brodom. Obsega 86 hišnih številk.
Rojen je bil v Šmartnu pri Litiji 2. avgusta 1901. leta. Že leta 1905 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je oče dobil delo. Tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo, igral v amaterskem gledališču in napisal svoje prve pripovedi. Njegovo prvo tiskano delo je humoreska Dobro mleko, ki je bila 1. februarja 1917 nepodpisana objavljena v Dolenjskih novicah.
Po maturi leta 1919 je odšel na Dunaj študirat medicino. Na Dunaju se je njegovo zanimanje za gledališko umetnost še poglobilo in tudi sam je resno začel s pisanjem dramskih in proznih tekstov, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Jutru. Leta 1926 je diplomiral in se vrnil domov. Nekaj časa je bil stažist in pomožni zdravnik v ljubljanskih bolnišnicah. Nato je bil do smrti zdravnik splošne prakse v Zagorju ob Savi. Imel je nad 200 predavanj iz zdravstvenega področja, predaval je tudi o Freudovi psihoanalizi, s katero se je seznanil na Dunaju. Zatem je šla njegova življenjska in pisateljska moč hitro navzdol, napisal je le še nekaj črtic in novel. Hudo bolan je umrl 3. avgusta 1949 v izolirnici v Zagorju. Pokopan je v Šmihelu v Novem mestu.
Njegovi pripovedni spisi so bili predstavljeni v prvi zaokroženi in komentirani knjižni obliki l. 1957 pod naslovom Goga. Proza in drame. Za časa Grumovega življenja je bila l. 1931 v Mariboru in Ljubljani uprizorjena samo njegova drama Dogodek v mestu Gogi (napisana l. 1926), za katero je dobil drugo nagrado za dramatiko v Beogradu. Poleg drame Dogodek v mestu Gogi obsega njegova dramatika še dvoje mladostnih del: Pierrot in Pirrette, Trudni zastori in t. i. dramski prizor Upornik. Njegove najznačilnejše črtice so: Mansarda, Tju, Beli azil, Zločin v predmestju, Podgane, Lastni portret, Deček in blaznik.
Gruma je kot dramatika in pripovednika zanimala predvsem človekova notranjost – njegova osamljenost, razdvojenost, duševne motnje, podzavest… Z izostrenim čutom za mučna stanja človekove osebnosti je v svojih dramah in pripovedih ustvaril vrh slovenskega v psihoanalizi utemeljenega ekspresionizma.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo del njegove osebne in literarne zapuščine.
Po maturi leta 1919 je odšel na Dunaj študirat medicino. Na Dunaju se je njegovo zanimanje za gledališko umetnost še poglobilo in tudi sam je resno začel s pisanjem dramskih in proznih tekstov, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Jutru. Leta 1926 je diplomiral in se vrnil domov. Nekaj časa je bil stažist in pomožni zdravnik v ljubljanskih bolnišnicah. Nato je bil do smrti zdravnik splošne prakse v Zagorju ob Savi. Imel je nad 200 predavanj iz zdravstvenega področja, predaval je tudi o Freudovi psihoanalizi, s katero se je seznanil na Dunaju. Zatem je šla njegova življenjska in pisateljska moč hitro navzdol, napisal je le še nekaj črtic in novel. Hudo bolan je umrl 3. avgusta 1949 v izolirnici v Zagorju. Pokopan je v Šmihelu v Novem mestu.
Njegovi pripovedni spisi so bili predstavljeni v prvi zaokroženi in komentirani knjižni obliki l. 1957 pod naslovom Goga. Proza in drame. Za časa Grumovega življenja je bila l. 1931 v Mariboru in Ljubljani uprizorjena samo njegova drama Dogodek v mestu Gogi (napisana l. 1926), za katero je dobil drugo nagrado za dramatiko v Beogradu. Poleg drame Dogodek v mestu Gogi obsega njegova dramatika še dvoje mladostnih del: Pierrot in Pirrette, Trudni zastori in t. i. dramski prizor Upornik. Njegove najznačilnejše črtice so: Mansarda, Tju, Beli azil, Zločin v predmestju, Podgane, Lastni portret, Deček in blaznik.
Gruma je kot dramatika in pripovednika zanimala predvsem človekova notranjost – njegova osamljenost, razdvojenost, duševne motnje, podzavest… Z izostrenim čutom za mučna stanja človekove osebnosti je v svojih dramah in pripovedih ustvaril vrh slovenskega v psihoanalizi utemeljenega ekspresionizma.
V knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo del njegove osebne in literarne zapuščine.
