Župan občine Škofja Loka, Miha Ješe (1954), je svoje spomine na Sokolski dom oziroma Partizan strnil v štiri sklope: rano mladost, gimnazijski čas, študentska leta in sedanjost.
Miha Ješe se spominja:
»Prvič sem bil tukaj v kinu pri petih letih, ko sem gledal Čarovnika iz Oza. To je bil eden prvih barvnih filmov. Z očetom sem večkrat hodil v kino. Spomnim se, da je bila v dvorani tista velika slika (op. slika Mirka Šubica Alegorija športa).
Prve razrede osnovne šole sem v dom hodil k telovadbi. Dom se mi je zdel sila imeniten. Spredaj je imel prostore, kjer so se prirejale zabave, v glavnem pustovanja in planinske veselice. Bile so dobro obiskane. Vsi, ki so v Loki kaj pomenili, so bili na teh zabavah. Novoletne zabave so bile v Kroni. Krona in Sokolski dom sta bila vedno zelo povezana. V tem obdobju so bile tu tudi akademije. TVD Partizan je imel tukaj gimnastiko. Moška vrsta, ki jo je vodil Bizjak Dominik, je bila sila kvalitetna. Med njimi so bili Uroš Mlejnik, Igor Guzelj, Roki Guzelj. Bili so v belih oblekah, s špičkami. Tudi orodna telovadba je bila zelo dobra. Dobra je bila tudi ženska vrsta, predvsem Julija Marguč. Loško dogajanje se je v tistem času zelo vrtelo okrog Partizana.
Gimnazijski čas
Gimnazijci smo imeli v Partizanu telovadbo. Pogoji vadbe so bili za tisti čas relativno dobri, za današnje razmere pa grozni. Dom je imel tri stranišča in par umivalnikov. Zraven je bila mala telovadnica, predprostor in hodnik. Telovadnica je bila relativno majhna. Tukaj smo igrali predvsem košarko in odbojko. Za rokomet in nogomet je bilo prostora premalo. Telovadbo sta nas imela Ivan Križnar in Stana Pelko ter nekaj časa Janko Vodopivec in skakalec Janez Jurman. Radi smo igrali odbojko. Imeli smo tudi turnirje. Če je prišla na turnir vojaška ekipa, so »razbili« vse. Telovadnica je bila za silo dobra tudi za šolsko košarkarsko ligo.
V domu smo pripravljali tudi plese, da smo dobili denar za izlete. To je bilo obdobje med leti 1969 in 1973, ko so se začeli po gibanju mladine v Woodstocku oblikovati prvi bendi (op. Woodstock festival ali preprosto Woodstock je bil glasbeni festival leta 1969 v ZDA, ki se ga je udeležilo več kot 400.000 ljudi). Po navadi so organizirali zabave prvi in drugi letniki. Stole smo postavili v krogu, treba je bilo pripraviti garderobe. Najhujša je bila nošnja obešalnikov iz gimnazije v dom. Treba je bilo tudi očistiti tla. Tla niso bila lakirana, zato se jih ni smelo pomivati, ampak samo pomesti in namazati s parket pasto. V gimnaziji je bila stroga hora legalis. Dijaki smo morali biti ob 20.00 doma, nismo smeli iti ven v lokale, le v Namo ali k Homanu. Profesorji so imeli sobotne in nedeljske kontrole. Po dva sta bila dežurna. Naslednji dan je bilo zapisano, kdo je bil v prekršku. Isto je bilo pri plesih. Ko so se ugasnile luči, je prišel dežurni profesor in jih prižgal. Samo da je odšel, so bile luči spet ugasnjene.
Brucovanja v študentskih časih
Ko smo prišli v študentski klub, smo imeli tu brucovanja, ki so bila nekakšen akademski ples. Mize s pogrinjki so bile vedno na istem mestu. Imeli smo dva bara: modri in rdeči bar. Ljudje so se selili od enega do drugega. Vedno smo imeli kakšen dober ansambel. Večkrat je prišla Prizma, ansambel s Primorske, ki ga je vodil Danilo Kocjančič.
Imeli smo tudi licitacijo torte. Kdor je dal več, je dobil torto. Peks je vedno dal torto, ki jo je po navadi zlicitirala Aki Košenina (Akica). Torto je potem razdelila. Prva desna miza pri vhodu je bila njena. V omizju Akice je bil tudi Oto Burdych. Enkrat je kot lekarnar ponujal okrog bonbone, ki so vsebovali določeno barvilo, ki je obarvalo urin. Naslednji dan po plesu so zaradi tega ljudje množično šli k zdravniku. Ko je doktor Bračkova pregledala par pacientov, je prišla v čakalnico njena medicinska sestra Silva Kašman in rekla: »Kdor je jedel Burdychove bonbone, naj gre domov. Jutri bo že dobro!« In čakalnica se je spraznila.
V nedeljo zjutraj je bilo treba dvorano pospraviti. Takrat je bila še boljša veselica kot prejšnji dan. Najprej smo pospravili, potem smo šli naprej v Krono ali k Homan. Stole, ki smo jih pripeljali iz gledališča, smo vozili nazaj z vozički. Enkrat sva z nekom dirkala. On je hitel in na spodnjem ovinku vse stresel. Jaz sem vozil počasi in sem ga tam prehitel.
Bili smo pobrateni s sežanskimi študenti. Nekoč smo po koncu našega brucovanja šli z vlakom k njim na brucovanje. S seboj smo vzeli »boršo« steklenic z ostanki pijače, zjutraj pa nazaj. Tudi pri njih je igrala Prizma.
Sodobnost
Obiskujem večino prireditev v Sokolskem domu, razen kristalnega abonmaja, ker imam ob sredah, ko je običajno abonma, pevske vaje. Največ se udeležujem otvoritev razstav. Najljubši so mi koncerti, ker je ta dvorana resnično primerna za koncerte srednjih sestavov oziroma za akustično glasbo. Občasno pridem pogledat tudi otroški abonma. Je presežne vrednosti, ker navajamo naše najmlajše na scenske umetnosti. Vsako leto imamo abonmajski predstavi Vrtca Škofja Loka in Vrtca Sončni žarek. Na ta način omogočimo, da se naši najmlajši predstavijo publiki v pravem koncertnem ambientu. Z nastopi otrok se poveča tudi obisk, saj prihajajo poleg staršev tudi stari starši, ki so najbolj hvaležni odjemalci te kulture.«
