Pust je poseben čas v letu, povezan s številnimi šegami, posebnimi jedmi in oblikami zabav. Eno od pomembnih slovenskih pustnih središč, ki se ponaša z bogato šemsko in pustno dediščino je tudi Ptuj s širšo okolico.
V času renesanse se je rodil karneval. Karnevalsko dogajanje z vozovi in bleščečimi sprevodi je bilo v začetku stvar plemstva in pozneje bogatega meščanstva, proti koncu 19. stoletja pa se je iz mest preselilo tudi na deželo. Tam so se stare šeme, ki so svoj čas predstavljale duhove prednikov ter duhove rasti in rodovitnosti, priključile novim karnevalskim maskam. Karnevalske prireditve sprva niso bile množične, v 20. stoletju pa so se bolj ali manj spontanemu dogajanju pridružile organizirane pustne prireditve, ki so svojevrstna manifestacija človeške domišljije in ustvarjalnosti.
Nekoč je veljalo pravilo, da se smejo šemiti le moški, zlasti mladi fantje, in sicer od pustne nedelje do pepelnične srede. Danes temu ni več tako, saj se šemijo moški in ženske, stari in mladi, pustne šeme pa začnejo s svojimi obhodi že po svečnici (2. februar). Našemljenci ponavadi nastopajo v skupini, plešejo, poskakujejo, zganjajo hrup in skrbijo, da v pustnem času vlada pravi „narobe svet”. Če je bila nekoč pri maskah bolj izpostavljena njihova obredna funkcija, je danes v večji meri izpostavljena njihova družbena funkcija. Niko Kuret meni, da je maske in maskiranje potrebno razumeti kot priložnost za izražanje odnosa do sveta in družbe v določenih časovnih obdobjih. Maska za določen čas razveljavlja družbene in moralne obveznosti, maskirani se lahko obnaša drugače kot to sicer dovoljujejo norme. Zamaskirani človek lahko z ironijo in humorjem sporoča svoje kritične poglede na družbeno stvarnost, se odziva na družbene nepravilnosti, kar se izraža v številnih karnevalskih veseljačenjih po mestih in vaseh.
Pustne maske in običaji so torej kulturne prvine, ki so se skozi različna zgodovinska obdobja spreminjale. Vsako obdobje, sleherna pokrajina in ljudstvo je svetu mask in pustnih običajev dodalo kaj novega, svojega. V teku časa so se ohranile zlasti tiste pustne šege, ki so bile povezane s človekovo borbo za obstanek, z rodnostjo zemlje, uspevanjem domačih živali, življenjsko eksistenco … Dravsko in Ptujsko polje ter Haloze in Slovenske gorice so tiste slovenske pokrajine, kjer najdemo številne še živeče tradicionalne pustne maske. Na podeželju imenujejo pustni čas fašenk, pustne šeme pa maškore ali fašenki. Najznamenitejša maska tega področja je gotovo kurent ali korant, drugi značilni tradicionalni pustni liki tega področja pa so še pustni orači, hudič ali tajfl, rusa, medved, piceki, ploharji, kopjaši, baba deda nosi, pustni plesači, dornavski cigani, jürek in rabolj ter vile. Čeprav se je v teku časa marsikaj spremenilo, pa še danes velja, da šeme k hiši prinašajo srečo in dobro letino in da jih je zato treba obdarovati!
Pričujoča zbirka je droben prispevek v mozaiku prizadevanj različnih posameznikov, društev ter lokalnih okolij k širjenju védenja o pustnem izročilu naše pokrajine. Nastala je kot plod sodelovanja Domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj z mladim ptujskim fotografom Stankom Kozelom, ki je posnel pustno dogajanje na Ptujskem v februarju in marcu 2014.
(Avtorica digitalne zbirke Pustni liki Ptuja in okolice: Melita Zmazek)
