Priljubljena tradicionalna pustna skupina Ptujskega polja so orači, ki z obrednim oranjem in sejanjem na kmečkem dvorišču ter starim obrednim voščilom želijo domačim zdravje in dobro letino.
Skupino oračev sestavljajo pokač, dva ali trije pari konjičev, koranti in pobirač. Najprej na kmečko dvorišče priteče vodilni korant in vpraša gospodarja ali bodo dali orati. Ko dobi dovoljenje pokliče orače. Pokač s pokanjem naznanja prihod skupine in odganja zle duhove, dva ali trije pari konjičev pa vlečejo lesen plug, okrašen s smrečjem ali rožami. Konjiči so pražnje oblečeni – nosijo bele srajce, raznobarvne telovnike in pisane rute, ki jim zakrivajo obraze pod črnim klobukom. Ponekod so klobuk zamenjali s pisano okrašenimi polkrožnimi kapami, pokritimi s papirnatimi cvetovi, ki so jih fantje od deklet dobili že pred pustom. Ker so se fantje med seboj postavljali prav s številom rož, so bile te mnogokrat jabolko spora.
Za plugom, ki ga vlečejo konjiči, stopajo koranti, ki na kmečkem dvorišču zaorjejo simbolično brazdo. Pobirač, oblečen v stara kmečka oblačila, poseje seme za debelo repo, z grabljami zravna zorane brazde in posejana tla, nato pa pobere darove (klobase, krofe, jajca, denar…) za dobro opravljeno delo. Če orači pri hiši niso dobrodošli, se korant povalja po zemlji in s tem napove nesrečo v prihajajočem letu.
O oračih je pisal že Anton Krempl v delu Dogodivšine štajerske zemle (1845). Takole je zapisal: „Na fašenski pondélek ino tork se najmre štirje snažni mladenči skoro tak kak ženitvanji pozavčini oblečejo, ino se k’ plugi zaprežejo, poleg njih gre gonjač z’ dugim bičom, za njimi pa plužar z’ otkoj, ves v’ kerzno oblečen. Toti pred vsakim hramom, kam pridejo, nekaj snega razorjejo, kosmat plužar pa dela šale, tudi večkrat nedostojne.”
V preteklosti je bilo na Ptujskem znano veliko število oračev. V orače so se oblačili zlasti mladi močni fantje. Orači so imeli stalna ozemlja, ki so jih varovali pred drugimi skupinami. Če je katera zašla na ozemlje druge skupine, je med njimi prišlo tudi spopadov, predvsem zaradi obvladovanja terena, saj je šlo za hrano in zaslužek. Premagani so ponavadi ostali brez darov, pobrali pa so jim tudi zvonce in kape.
Danes je število oračev precej manjše kot nekoč. Daleč naokoli so znane skupine iz Markovec pri Ptuju, Podlehnika, Lancove vasi, Okiča in Slatine, Leskovca, Zgornjega Gruškovja, Jablovca in Dornave. Skupine so si podobne po številu in nalogah sodelujočih likov, razlikujejo se le po zunanjem videzu.
