Secesijske razglednice Kočevja

Umetnostni stil izraža prelom s takrat prevladujočo okostenelo umetnostjo, pomeni drzno iskanje novih umetniških vsebin in oblik, kritično distanciranje od brezobzirnega industrijskega napredka. V njem se srečujejo pestri oblikovno-vsebinski dodatki in težnje po ustvarjanju celostne umetnine (Gesamtkunstwerk). Secesija išče oporo v naravnih (vitičastih) formah rastlin. Razstavo razglednic s poudarkom na secesiji bi lahko mirno umestili med umetnostne razstave. Poudarek na političnem življenju Kočevarjev, podkrepljen z ikonotacijo (narodni preporod, razpad avstroogrske monarhije), daje razstavi drugačen, večplasten pomen. Narodni preporod med Kočevarji se je začel že v drugi polovici 19. stoletja, kar nekako sovpada s prvimi omembami secesijskega sloga. Razstavo s podobno tematiko in narodno prebudnimi težnjami bi lahko prilagodili oz. umestili tudi v kakšno večje središče (Ljubljana, Maribor, Celje), kjer je prevladoval nemški meščanski živelj. Kočevska oz. kočevarski jezikovni otok je bil posebnost na upravnem in političnem zemljevidu Kranjske. Na sami razstavi se torej srečamo z umetnostnim pojmom »secesijska razglednica«. Po izboru avtorja jih je na razstavo opisno umeščenih petnajst. Seveda petnajst iz bogate avtorjeve zbirke ni končna številka, izbor ustreza ambientalni postavitvi oz. prostorom.
V članku z naslovom »Correspondenz Karte, razvoj poštno sporočilnega listka na Kočevskem« sem časovno umestil oglednico oz. razglednico1 v obdobje med letoma 1880 in 1918. Obdobje pogojno sovpada z umetnostnim stilom secesije. Časovno skušamo definirati secesijski slog med letoma 1890 in 1914. Letnici sta pogojni za slovenske razmere, saj je v velikih evropskih središč (Dunaj, München, Berlin …) prihajalo do odstopanj2. Na Dunaju je delovala secesijska delavnica vizualnih umetnikov Wiener Werkstätte (1903 – 1929)3. Umetnostni vpliv dunajske delavnice na založnike razglednic na področju avstroogrske monarhije, Prusije, Šlezije, Bavarske je vplival na oblikovalni pristop razglednice. V tem obdobju je razglednica doživela svoj vrhunec, bolj poznan pod imenom »zlati vek razglednice«. 

V »zlatem veku razglednice« je zbiralo razglednice staro in mlado, a kljub vsemu je bilo zbirateljstvo najpogosteje razširjeno v meščanskem sloju. Razglednice so bile cenovno dostopne vsem, zaradi velikih serij in načina izdelave so bile secesijske »kič karte« cenejše od barvnega kamenotiska. Poudaril bi, da z zatonom secesije razglednice izgubijo na veljavi.
V Nemčiji se je leta 1860 pojavil izraz »kitschen«, kar dobesedno pomeni nekaj brez veze sestaviti. Zanimivo je, da se je med sodobnimi zbiratelji tako umetniško ovrednotenih  izdelkov prijel izraz »kič karte«. Izraz je večplasten, glede na motiviko lahko »kič karte« razdelimo na: voščilnice, čestitke, priložnostne razglednice, reliefne razglednice4, zložljive razglednice5 in topografske razglednice. Na razstavi predstavljene kočevske razglednice lahko umestimo med »topografske kič karte«.
 Način izdelave »kič kart« je iz tiskarskega vidika enostaven: fotografije so vpete v šablone, v ozadju prevladujejo kulise, retuširanje je praviloma prisotno na vseh izdelkih. Sledi samo še tiskarski postopek, po želji založnika se natisne na rob razglednice njegovo ime in kraj.  Na ta način izdelane karte so bile prisotne po vsej Evropi. Založniki so bili v glavnem lokalni trgovci, medtem ko je tiskar v večini primerov neznan. Tudi s stališča avtorstva so razglednice avtorsko sporne. Kar v nekaj primerih sem zasledil, da je original motiva »sposojen« in prirejen za »kič karto«. Na prostoru, ki je namenjen za označevanje kraja pri kočevskih razglednicah, dominira nemški napis »Gottschee«.  Kar nekaj let sem potreboval, da sem zbral zbirko secesijskih »kič kart«. Upam si trditi, da je zbirka popolna. Verjetnostna odstopanja so v grafičnih pretiskih in niansah.
Narodni preporod med Kočevarji se je začel v drugi polovici 19. stoletja. Sklicujoč se na gospodarsko moč nemškega prebivalstva so nemški poslanci za državnozborske volitve leta 1907 dosegli potrditev posebnega nemškega volilnega okraja na Kranjskem. Politično življenje je usmerjal časopis Gottscheer Bote in postal temelj kočevarske konservativne kmečke struje (prof. Josef Obergföll), ki jo je volila duhovščina. Liberalna struja pod vodstvom kneza Karla Auersperga je izdajala Gottscheer Nachrichten. Razprtije med obema strujama so se stopnjevale, dokler ni bil leta 1909 ustanovljen celo odbor za razumevanje med obema strankama6. Namenoma sem omenil ti letnici, saj je bila večina »kič kart« natisnjenih ravno med tema dvema letoma. »Kič karte« so spodbujale narodnost, ne pa razslojevale. Najbolj očiten primer je zaveden pod št. 15 (Gruss aus Gottschee). Napis v gotici na tabli je očiten: Naj živi kočevska dežela, naj živijo njeni nemški sinovi. Narodno prebudne razglednice izdane do leta 1918 so bile sporočilni mediji z močno politično ikonotacijo: nemška trobojnica, zapis v nemškem jeziku, kočevarska narodna noša, identiteta z večinskim narodom in dominacija gospodarske moči, prikazana na simbolni način.

1. Oglednica je bila poštno sporočilna novost na tržišču, zaradi dostopne cene se je komuniciranje med ljudmi povečalo. Zato nas ne preseneča, da se je med ljudmi takega izdelka prijel izraz oglednica.To poimenovanje se je pojavljalo od leta 1880 do  l905. Predpona raz- se v slovenskem knjižnem jeziku uporablja v glagolskih sestavljenkah. Raz-gledovati spodrine ogled. Potreben je bil samo še čas in nov izraz se je med ljudmi prijel. Drugo dejstvo za spremembo izraza pa lahko najdemo pri primerjavi prevoda nemškega samostalnika Ansichtskarte = kartica z razgledom, Ansicht = pogled, Ansichtskarte, die, razglednica13.
2. Robert Simonišek, Slovenska secesija, Ljubljana, 2011.                 
3. Ustanovitelji: Josef Hoffmann, Koloman Moser, Fritz Wärndorfer. Slednji je umetnostni delavnici dal ime. Blagovna znamka je združevala umetnostne delavnice za izdelavo pohištva, usnjenih izdelkov, emajla, stekla, nakita, keramike in tudi razglednic.
4. Prägekarte (nem.), reliefna razglednica.
5. Leporello je zložljiva knjižica v obliki podolgovatega papirja ali kartonskih trakov. Pod tem izrazom označujemo razglednice, slike pri fotografiji, izvedbo  letakov in brošur.
6. Mitja Ferenc, Gojko Zupan, Izgubljene kočevske vasi. 1. del: A-J, str. 23. Ljubljana, 2011.