Avtorica zgodbe je Francka Premk iz Ljubljane.
Bilo mi je skoraj šest let in sem hodila v vrtec na Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti. Takrat edini vrtec v Ljubljani še danes obstaja, poleg Ameriške ambasade. Sredi dvorišča je stal globok vodnjak. Mali, turobni svet, na katerega je takrat le redko posijalo sonce. A hkrati primeren za domišljijo in naše pustolovščine. Dobrega varstva ni bilo, ena požrtvovalna, a pedagoško neizkušena varuška je imela na skrbi na desetine otrok. Zjutraj nam je vsem z isto žlico zlivala ribje olje v prestrašena grla. Matjaž, moj pol glave manjši prijatelj, je bil vseh muh in nenavadnih domislic poln. »Ulezimo se drug drugemu na hrbet in zgradimo zgradbo, visoko kot Ljubljanski grad, do neba!« si je izmislil. Seveda mu ni bilo treba dvakrat reči. Naredili smo nekaj metrov visok živi stolp iz teles in se pri tem vedno bolj dušili. Najhuje smo jo odnesli otroci, ki smo bili spodaj, zgornji so se pa imenitno zabavali. Ko je prišla varuška, smo bili že čisto brez sape, modrikasti, tik pred tem, da izdihnemo.
Nabriti fant pa je še naprej kuhal v glavi velikopotezne pustolovščine. Pregovoril me je, da sva se ob prvi priložnosti izmuznila iz vrtca in si šla ogledat Nebotičnik, takrat najvišji vrh Ljubljane. Po stopnicah sva pridrobila do vrha, ne da bi naju kdor koli zasačil, potem pa gledala navzdol in navzgor. Kako je bilo visoko! Nebo je bilo tik nad nama, oblaki so se naju dotikali. Hiše, travniki, še posebno pa ljudje so bili tako majhni tam spodaj! Zagledala sem celo podolgovato večdelno telo, ki se je premikalo. »Tramvaj!« Kot je bil videti majhen, je vozil v svetli veliki svet.
Najin kratkotrajni pobeg bi ostal neopažen, če bi me prijatelj ob prvi priliki ne zatožil materi. Sledila je primerna in močno občutena kazen. S tem pa reprize mojega pobega ni bilo več.
Moja mati je delala od jutra do večera, tako da mi je pred spanjem namenila urico za branje otroške literature. To pa je bil med tednom ves čas, posvečen meni. Drugega ni bilo. Vedela sem, kdo je Župančič, nisem hotela niti lagati niti biti »Cicifuj«, »Uganke« sem pri petih letih znala na pamet. Vedela sem, kako kruha lačni so bili otroci Cankarjevih črtic in da so bile otrokove sanje krofi »s cukrom pocukrani«. Kaj lahko sem si zapomnila, da sta Kette in Murn prebivala v Cukrarni, ki so jo s predstavami napolnile moje otroške sanje. Namesto mame pa me je prihajala v vrtec redno iskat ljuba gospa Krista, ki sem jo jaz krstila teta lza, učiteljica v pokoju. Bila je žena s karizmo, izobražena, razgledana, duhovita, polna humorja tudi v najtežjih dneh in v očeh takratnega ljubljanskega ženstva kar preveč elegantna za tisti čas. Imenovali so jo: »Mit Ljubljane«. Oboževala je otroke, zame bi snela tudi zvezde z neba. S solzami v očeh me je opazovala, s kakšnim tekom sem jedla črne makarone s trdim fižolom. Ko pa je bila ona majhna, je jedla piškotke in vseh vrst dobrote, o katerih se je meni lahko le sanjalo. »Saj v Cukrarni delijo cukrčke?« sem jo spraševala. »Da, nekoč so tam delali sladkor, potem je bilo pa tam zatočišče za uboge. Naša pesnika Murn in Kette sta bila tam, a sta oba zgodaj umrla.« »Zakaj?« »Kogar bogovi ljubijo, umre mlad!« je hitro odgovorila. »Tebe ne ljubijo?« sem vprašala. »Po svoje me presenečaš, deklič!« se je namuznila. lzina prijateljica Vida Jerajeva, ki je naključno pogovor slišala, se je zasmejala. Teta Iza je osebno poznala vse pomembne kulturnike svojega časa; od literatov: Josipa Vidmarja, Ivana Mraka, Lili Novy, Vide Taufer idr. do kiparjev: Jakoba Savinška, Karle Bulovec – Mrak idr. do igralcev Mile Kačičeve, Ivanke Mežanove, opernih pevcev, celotnega ansambla Ljubljanske opere z baletniki kot Pio in Pina Mlakar idr. vred. Zato so jo na ulici kar naprej pozdravljali, ogovarjali in ustavljali ljudje. Pri prihodu v vrtec me je že od daleč spraševala: »Kam greva danes na sprehod?« To je bilo retorično vprašanje, ker je dobila vsakokrat isti odgovor: »Na pokajišče!« — na pokopališče! lza se je vsakokrat čudila moji nenavadni želji, a se je končno vdala s pripombo: »Pa ne spet toliko vprašanj! Vse že veš! Žlobudra!« »Kaj je žlobudra?!« »Nekdo, ki preveč govori! Jutri te peljem v gledališče, če boš pridna.« »Ali tam tudi ne smejo govoriti?«
Vstopili sva v počasni, škripajoči in stokajoči tramvaj, ki je na vsakem ovinku tako presunljivo zastokal in zacvilil, da ti je s svojim zvokom prevrtal kosti. Vožnja pa se mi je zdela imenitna, saj je bila pravo potovanje. Bila je polet v svetli cvetlični raj Plečnikovih Žal, napolnjen s ptičjim petjem in soncem.
Čas, sicer več kot enournega prevoza, mi je minil, kot bi mignil, in že sva bili na cilju, pri Izinem grobu, ki meji na grobnico slovenske moderne. Grabrijanovi kamniti nagrobniki z vtisnjenimi imeni Cankarja, Murna in Ketteja so izklesani iz kamna in spominjajo na rakete, ki bodo vsak hip izstreljene, da pristanejo v vesolju in tam pustijo velikanom slovenske poezije in proze večen pečat.
Klopca ob Izinem grobu, ki je danes žal nikjer ni več, je bila visoka, tako da so mi noge bingljale daleč od tal. Drevesa so se napajala s svetlobo neba, se pogovarjala, privabljala ptice, ki so vztrajno prepevale. Razumela sem njihovo govorico. Ob nagajivih in igrivih brezah, ki so naš grob vedno znova zasule s svojo listnato odejo, sem se počutila kot v raju.
Ko je bila teta lza še učiteljica, je otrokom s ponosom pripovedovala, da mejijo njeni predniki na največji duhovni zaklad, temelje slovenske kulture.
Verzi Župančičeve otroške poezije, ki jo je znala vso na pamet, so kar vreli iz njenih ust tako doma, v tramvaju pa tudi v neposredni soseščini poslednjega domovanja literarne trojice. Jezila pa se je na brezove liste, ki sva jih kar naprej pobirali. Šalila se je, da ji liste meče na grob Cankar, ker sta Kette in Murn za take lumparije preresna. »Ali je Cankar poreden?« sem jo vprašala. »No, Cankar je bil sošolec mojega očeta. Oče pa mi je pripovedoval, da je bil večkrat v oslovski klopi.« »Zakaj?« »No, ti tega še ne razumeš … Sploh so mu delali veliko krivico, ker je bil – bolan…. No, ne sprašuj več,« je preusmerila pogovor, »se spomniš uganke: Bela nožica, zelena devica, glavo je sklonila, lase razpustila. – Kaj je to?« S prstkom sem pokazala na brezo. Župančičeve uganke so bile res lahko rešljive, saj so bili odgovori v njegovi knjigi, ki sem jo dobila za peti rojstni dan, vsi že dodani posamezni uganki v ilustraciji.
Z Izo sva se vračali vsakokrat po isti poti mimo velikega nagrobnika, pred katerim je vedno obstala. Njen sicer nalezljivi radostni izraz na obrazu je takrat izginil in oči so se ji zalesketale in napolnile s sočutno otožnostjo. »To je počivališče profesorja dr. Ivana Laha … Vidiš njegov doprsni kip? Kdo da je bil to?! Nimam besed. Bil je legendarna osebnost, mit Ljubljane, tako je bil pameten, plemenit in priljubljen. Pa lep! V srca mladih ljudi je znal pričarati veliko navdušenje in ljubezen do literature in do slovanskega bratstva. Človek s karizmo in poslanstvom. Nekoč boš to že razumela«. »Ali je bil tvoj prijatelj?« S strani me je pogledala in prikimala. »Res, vse zgodbe našega mesta so zakopane tukaj!« Njenim pripovedim ni bilo videti konca. Vse ljudi in njihovo usodo sem občutila kot živa izkustva v telesu in hotela sem vedeti še več. »Kaj je bilo pa potem?« …
Nekega dne smo bili otroci vrtca priče nenavadnemu dogodku. Vzgojiteljici sta nas popolnoma nepričakovano peljali na posebno slovesnost. Po Bleiweisovi cesti pred mojim vrtcem pa do Vladne palače se je vil svečan sprevod. Pripeljala se je mogočna konjska vprega. Take sem poznala samo iz pravljic. Snežno bela okrašena konja sta vlekla gosposko kočijo, na njej se je vozila izrezljana skrinja. Krsta. Za vozom se je gnetla množica. »Otroci, držite se skupaj!« je kričala ena od varušk. »To je svečano slovo od Otona Župančiča, pesnika, ki ga vsi poznate! Umrl je in zdaj spremljamo njegovo truplo na zadnji poti!« Z drugimi otroki vred so me stražniki prerinili pred množico.
Ne vem, kako smo prišli v notranjost palače. Vem samo, da sem se nenadoma znašla spredaj tik pred odrom, na katerem je sredi vencev in obdan s častno stražo ležal pesnik. Bil je negiben, še bolj koščen, kot smo ga srečevali na ulici. A glej! Ni spal, kot zaspijo ljudje, ko umrejo. Imel je na pol odprte oči, ki so ves čas gledale naravnost vame. »Pa saj me gleda!« sem vzkliknila. Nekdo me je močno dregnil, da bi me utišal. Župančičeve oči pa so še kar gledale vame. Tega pogleda ne pozabim. Kdo bi pozabil te žive oči?!
Na tramvaju so se drenjali ljudje, predvsem kulturniki, ki sem jih poznala. Samo starejši so sedeli na lesenih klopeh.
Trokraki spomenik slovenske moderne na ljubljanskih Žalah je dobil svojo četrto, zadnjo in nekoliko drugačno, prizemljeno, šesterokotno stranico, posvečeno Župančiču. Iz dveh vzporednih okroglih vdolbin, izklesanih v kamen, je vzklilo življenje: iz ene drevo, tisa, iz druge cvetje. Oboda krogov v obliki osmice, ki se je zavrtela z ordinate na absciso, predstavljata neskončnost. Večnost.
Odslej je h grobu pogosto prihajala prijazna gospa s temnimi lasmi in prižigala sveče: pesnikova vdova, gospa Ana. Rada se je pogovarjala s teto lzo. Ko se je obrnila stran, k svojemu grobu, sem zašepetala: »Zakaj teta joka?« »Ker žaluje za Otonom, svojim možem!« »A potem je pa kot Vrba Žalujka?!« Gospa Ana, ki je moje besede seveda slišala, se je nasmehnila. Smeh je pregnal solze.
Prisluhnila sem ptiču, ki je sedel na bližnji veji in pel meni tako znano pesem:
Čiv, čiv,
čiv, čiv,
še dolgo bom živ! …
Pesem … je premagala čas.
