Avtorica zgodbe je Julijana Drolc iz Komende.
V bukovški gmajni, tam je zdaj Obrtna cona Komenda, smo kopali ilovico. Oče jo je vozil k pečarjem v Lukovico, na Ježico in pa v Mengeš h Košaku.
Najprej smo morali posekati drevje in odstraniti štore. Potem smo skopali jamo, 2 x 3 metre veliko. Z vrha smo pobrali za en meter zemlje, spodaj pa je bila ilovica. Potem smo povrhu naložili deske, da smo zaščitili ilovico v jami, ker je morala biti ta čista, notri ni smel pasti en sam kamenček ali ena sama iglica z drevesa. Pri delu smo bili trije: oče, brat in jaz. Eden je iz jame ven zemljo metal, eden je štihal1. Štihal je na trikotnik in tako glino ven odštihal. Vsak kos gline je imel najmanj 10 kilogramov. Vrhnja raja, to je vrsta, je šla zlahka, potem pa je bilo čedalje teže, ker je bil zunaj čedalje večji kup. Glino je bilo treba ven iz jame lepo zagnati, da ni padel na kup kamenček ali kaj drugega. Takoj, ko je lopata zaškrtala, smo to jamo pustili, in šli kopat drugo jamo. Vmes je bilo za 30 cm presledka. V prejšnjo jamo smo metali zemljo iz nove jame. V vsaki jami je bilo deset tavžent2 kil gline. Včasih je bila ena jama dobra, druga zraven pa zanič, to pomeni, da je bilo tam preveč peska. Pesek ne sme biti v glini. Če je v lončarskih izdelkih apnenec, te med žganjem v peči raznese. Glina mora biti čista, kot marmelada, kot posneto mleko!
Jaz sem nosila vodo. Tisti, ki je v jami kopal glino, je stal v vodi. Glina je morala biti ves čas mokra, drugače se je ni dalo štihati. V jami je bila tudi lestev, ker se je včasih jama zaradi vode lahko tudi podrla, zato je bilo treba hitro ven skočiti, da si se rešil. Bila sem otrok, ko sem nosila vodo v jame. Stara sem bila 14 let. Sem in tja je kdo rekel našemu očetu: »Zakaj pa otroke tako matraš?« Oče je pa odgovoril: »Jim vsaj neumnosti ne hodijo po glavi.« Vodo sem nosila v vedru in to od daleč. Včasih me je tako zeblo, da sem kar jokala: »Ati, tako me zebe!« Ata je pa rekel, naj tečem okoli borovcev, da mi bo takoj bolje. Včasih dekleta nismo bile oblečene v hlače, pač pa v krila in nismo imele hlačnih nogavic, pač pa štrumpantelne3. Seveda nas je zeblo. Moj predpasnik je bil ves zmrznjen, ker je voda pljuskala iz vedra.
Glino smo naložili na voz, ki se je imenoval dera. V Mengšu je na voz doložil glino, tako da jo je peljal dva tavžent kil. Kar predstavljajte si glino na vozu! Najprej je bila mehka, kot žolca. Potem pa se je spet strdila in smo jo morali kar odkopat stran s kupa. Vse je moralo biti zelo, zelo čisto.
V komendskem lončarskem podjetju so potem čistost gline urejali s stroji. Imeli so stroj, ki je bil podoben mesoreznici, ki je imela na koncu mrežico, da je zadržala smeti v glini. Glino je ta stroj iztisnil v obliki klobase. Stroj je bil električen. Ženske za strojem so imele poseben srp, da so to klobaso prerezale. Zanimiv pa je bil prostor, kjer je bila lončarska peč. V njej so žgali lončarske izdelke. Ta peč je bila okrogla, kurili pa so z drvmi. Izdelke so žgali dva do tri dni na temperaturi do 1000 stopinj. Potem pa so še čakali, da se je vse ohladilo in da so lahko modlce4 ali pa sklede ali pa kaj drugega ven pobrali. Pri žganju je bil eden ves čas dežuren. Peč je stala sredi šupe5. Ker je bilo ob peči toplo, se je tam zbirala cela vas. Odrasli so se vse sorte pogovarjali, mi, otroci, smo pa na ušesa vlekli. Kako je bilo to zanimivo! Včasih niso pustili, da bi otroci poslušali, kaj se pogovarjajo. Ali pa so pazili na to, kaj govorijo. Takrat so rekli, da je oblačno, da ne smejo tega govoriti.
Potem so sklede vzeli ven iz peči, potem so bile pocinene in spet žgane. Barvo so pa imeli pri Mlinarju pod cerkvijo, tam so jo tudi mleli. Barva je bila rdeča in z njo so ženske pobarvale sklede, da so bile lepo in enakomerno rdeče. Potem se je naredila še glazura, da so se sklede svetile. Moški so lonce vezali z drotom6.
Če je bil pri hiši počen lonec, ga nismo stran vrgli. Okrog smo ga poveznili, porinili v peč, nanj dali pekač, gor so se pa pekle krvavice.
1 Štihati: lopatati
2 Tavžent: tisoč
3 Pas, na katerega so se pripele nogavice, del ženskega perila.
4 Modlc: lončena posoda, model, navadno rebrast ali okrašen, za peko potic.
5 Šupa: lopa
6 Drot: žica
