Avtor drugouvrščene zgodbe je Maks Starc iz Novega mesta.
Jelendol je bil zaselek, oddaljen kakih deset kilometrov od Ribnice. Od Rakitnice, najjužnejše vasi na Ribniškem polju, je ozka pot vodila proti Grčaricam in Gotenici. V ozki dolini med Veliko goro in Stojno, ki jo je verjetno pred mnogimi tisočletji izdolbla reka, sta stali dve hiši. Bili sta zidani in prekriti z opeko, kar za tisti čas ni bilo ravno vsakdanje. Obe sta bili enonadstropni, ena nekoliko višja. S te je s prvega nadstropja preko ceste vodil lesen most na nasprotni breg, kjer je nekoliko višje na obsežni planjavi stala mogočna žaga in nedaleč proč nekaj lesenih barak. Naselje je tukaj nastalo po prvi svetovni vojni. Stari prebivalci Grčaric so vedeli povedati, da v starih časih v tej dolini ni bilo hiš. Do Grčaric je vodil le ozek kolovoz, nekje na sredi doline pa je bila velika, nekaj metrov globoka luknja, na dnu katere je bila bistra voda. Sem so hodili prebivalci Grčaric po vodo, če jim je zmanjkalo kapnice, saj na tem področju ni nobenega po površju tekočega potoka. To vodo je po prvi svetovni vojni uporabil grof Auersperg, ki je bil lastnik gozdov vse tja do Kočevskega roga in Loškega potoka. Na Stojni je imel namen postaviti lovski dvorec z velikim bazenom, za kar pa je potreboval vodo in precej sredstev. Problem je rešil tako, da je dobrih 150 metrov nad podzemno vodo dal postaviti parno žago, iz vode pa je napeljal vodovodne cevi do manjšega bazena ob žagi. Tako je dobil Jelendol tudi svojo elektriko. Da bi ne prišlo do kakšne hujše nesreče, so luknjo nad to vodo prekrili z železnim pokrovom in ga zavarovali še z veliko ključavnico. Iz gozdov so potem dovažali hlode, ki so jih na žagi razžagali, deske pa vozili v Trst. Za vse to delo je bilo potrebno kar veliko ljudi. Stalno zaposleni so bili le delavci pri strojih na žagi. Ti so z družinami večinoma živeli v barakah nedaleč od žage. Stalno zaposlitev je imel tudi šofer tovornjaka, ki je vozil hlode na žago in deske v Trst. Pomočniki na žagi in gozdni delavci pa so bili le sezonsko zaposleni. To so bili večinoma moški iz bližnjih vasi. Da je delo normalno teklo, je bilo seveda potrebno tudi vodstvo. Glavni vodja je imel predvsem stike z grofom Auerspergom in je skrbel za finančne zadeve. Logar je urejal vse, kar se je dogajalo v gozdovih, manipulant pa je bil odgovoren za vse, kar se je delalo na žagi. Za vse vodilne je bila zgrajena hiša v dolini pod žago, šofer pa je z družino živel v stanovanju nad garažo.
Jeseni leta 1939 se je naša družina z Brega pri Ribnici, kjer smo imeli svojo hišo, preselila v Jelendol. Kako se je to lahko zgodilo, ne vem natančno, a moj oče Anton Starc je dobil na žagi v Jelendolu službo manipulanta, čeprav ni imel ustrezne izobrazbe. Pa se je kar dobro znašel. Bil je cele dneve na žagi, večer pa je pogosto preživel pri glavnem šefu Vrečku, s katerim sta urejala dokumentacijo in finančno poslovanje, kar vse je bilo treba vsak mesec predložiti Auerspergu. Tudi z Laknerjem, glavnim logarjem in lovcem, sta bila v dobrih odnosih. Edino s šoferjem Epihom odnosi niso bili posebno dobri. Bil je sicer odličen šofer, a zagrizen Kočevar, ki je sovražil vse, kar je bilo slovenskega. Imel je dva sinova, ki pa se nista smela družiti z nami. To naju z mojim šest let starejšim bratom Tonkotom ni posebno motilo, saj sva imela dovolj druščine z otroki slovenskih družin, ki so živeli v barakah. Smo se pa nekajkrat z njima tudi stepli. Najbolj smo se bali njunih okovanih čevljev. Vsaka brca je bila hudo boleča in je na naših telesih puščala dolgotrajne posledice. Dopoldneve sem navadno preživel doma pri mami, saj je brat hodil v Dolenjo vas v šolo. Popoldne pa smo se navadno igrali kje pri žagi. Tako smo nekoč pod šiškami bukovih desk našli ogromne mavrahe, ki so jih potem pražili v vseh kuhinjah v Jelendolu. V kupu žaganja smo odkrili veliko kačo, ki smo jo uspeli ubiti, mrtvo pa sva z bratom nesla domov in jo pred pragom zvila v klobčič. Ko je mama stopila nanjo, se je tako prestrašila, da bi jo skoraj kap. Da sva bila pošteno tepena, najbrž ni treba posebej poudariti. Tudi pozimi je bilo zabavno. Smuči seveda nismo imeli, pa tudi sanke so bile ene same. Ker sem sitnaril, da se hočem tudi jaz sankati, so me štiriletnega fantiča posadili na sani in me porinili po klancu navzdol. Imel sem srečo, da so se sani že kmalu prevrnile, mene pa je vrglo naravnost v edino bukev, ki je rastla sredi strmine. Domov so me prinesli nezavestnega, a mama seveda ni pretepla mene, ampak brata.
Pa teh otroških igric je bilo kmalu konec. Začela se je druga svetovna vojna. Ta del Slovenije so zasedli Italijani. Prav zanimivo je bilo gledati, kako so Epihovi z nekaj kovčki lezli na kamion, ki jih je odpeljal v neznano. Seveda so Jelendol zapustili tudi vsi delavci in vodilni, saj je žaga prenehala delovati. Ostala je samo naša družina, saj je grof Auersperg prosil očeta, da ostane v Jelendolu in pazi na njegovo lastnino. Nekaj časa se ni dogajalo nič posebnega. Oče je vsak dan hodil na žago in pazil, da so bili stroji pokriti in vrata zaprta. Kmalu pa so začeli prihajati partizani. Prihajali so po vodo, hrano, včasih so odnesli kašen kos obleke ali čevlje. Potem so nekega dne prišli Italijani. S seboj so privlekli nekaj zvezanih civilistov. Ko so naslednji dan nadaljevali svoj pohod proti Grčaricam, je moral z njimi tudi ata. Vrnil se je šele čez nekaj dni. Bil je pošteno pretepen in krvav. Mami je zaupal, da so ga izpustili samo zato, ker jim je povedal, da je Auerspergov delavec in mora v Jelendolu čuvati njegovo imetje. Naslednji dan je izginil. Odšel je k partizanom, doma pa smo ostali sami trije. Najhuje je bilo to, da nam je močno primanjkovalo hrane. Potem sem še hudo zbolel. Imel sem visoko vročino in začelo se mi je blesti. Mama se je bala, da bom umrl, pa je po nekih zvezah priklicala dr. Oražma, ki je res prišel iz Ribnice skupaj z italijanskim zdravnikom. Ugotovila sta, da imam neko otroško bolezen, ki pa ni tako nevarna, da bi zaradi nje umrl. »Jesti mu daj, pa bo kmalu pokonci,« je rekel dr. Oražem, ko sta odhajala. Kaj vse je potem morala narediti mama, ne vem natančno. Sem pa ostal živ.
A naših težav še ni bilo konec. Nekega večera se je v hiši pojavila skupina partizanov, ki je prenašala nekaj ranjencev. Odločili so se, da bodo v hiši malo počili in se pogreli, na cesto proti Rakitnici pa so poslali v zasedo nekaj partizanov. Proti jutru se je s tiste strani zaslišalo streljanje in eden od partizanov je pritekel povedat, da se bliža velika skupina Italijanov. Streljanje je bilo čedalje bliže in še preden so uspeli partizani zapustiti hišo, so se Italijani že pojavili na robu gozda. Partizani so na okno postavili mitraljez in začeli streljati, in Italijani so se morali s čistine umakniti nazaj v gozd. To so izkoristili partizani in pobegnili pri zadnjih vratih proti grmovju in izginili. Nekaj časa smo se mi trije še stiskali v luknji pod štedilnikom, potem pa se le ojunačili in pogledali skozi okno. Ker ni bilo nikjer nikogar, smo previdno šli ven na prosto. Mama je takoj ugotovila, da so vsa okna razbita in da tam ne bomo mogli več stanovati. Objela naju je in rekla: »Bomo šli pa domov na Breg!«
Tako objeti smo kar pozabili na Italijane. Tedaj je nekaj zašumelo nad našimi glavami in naslednji trenutek že strahovito počilo, nedaleč od garaž pa se je dvignil dim in kosi zemlje so prileteli prav do nas. Preden smo se zavedali, kaj se dogaja, je zopet zašumelo in počilo, na strehi garaže pa se je pojavila ogromna luknja.
»Bežimo, s topovi streljajo na nas!« je zakričala mama, naju zagrabila za roke in vlekla za seboj proti robu gozda. Šele globoko v gozdu smo se ustavili in poslušali eksplozije granat. Ko jih ni bilo več slišati, smo se previdno približali robu gozda in pogledali proti hiši. Še je stala tam, a bila je brez strehe in tudi prvega nadstropja skoraj ni bilo več. Ko se je polegel še prah, smo šli v hišo, kjer je mama iz omar pobrala nekaj oblek in perila in vse skupaj stlačila v kovček, ki ga je nekje našla. Potem smo kovček naložili na voziček, ki je kot po čudežu ostal nepoškodovan v drvarnici, in se odpravili proti domu na Breg. Jelendola za nas ni bilo več.
Vojno smo vsi člani naše družine preživeli, ni pa je preživel Jelendol. Po vojni je spadal v širše območje Gotenice, kamor navadni smrtniki nismo imeli dostopa. Smo pa od prebivalcev Grčaric in Rakitnice izvedeli, da je bila med vojno žaga v Jelendolu požgana in da so bile stavbe v dolini tako poškodovane, da jih niso več obnovili. Celo le napol zgrajen lovski dvorec z bazenom in napeljan vodovod sta postala plen posameznikov, ki so po vojni gradili nove hiše. Pred nekaj leti sva z bratom le sedla za volan in se odpeljala proti Grčaricam. V dolini, kjer naj bi bili ostanki nekdanjih hiš, nisva našla ničesar. Niti enega kamna ni bilo, za katerega bi lahko mislila, da je ostanek temeljev nekdanje hiše. Celo železnega pokrova nad podzemno vodo nisva našla. Verjetno so ga zasuli graditelji nove široke asfaltne ceste. Jelendola torej ni več. Ostal je le v srcu in spominu tistih, ki smo v njem živeli in ga preživeli.
