Rodila sem se v Brežicah. Otroštvo in mladost sem preživela v vasi Mikote pri Raki, kot najstarejša hči kmečke gospodinje in očeta mizarja. Imela sem dve mlajši sestri. Živeli smo skupaj s starima staršema. Spominjam se, da nam je oče izdeloval lesene igračke, tudi sanke, s sestrami pa smo rade pekle piškote, iz papirja izrezovale okraske za jaslice in božično smrekico.
Med dolenjskimi griči vas leži, domači kraj sončna Raka mi, le hiše na hribčku več ni, kjer preživela otroške sem dni… (Marica Androjna: Raki)
Življenje v mladosti je bilo precej drugačno od današnjega. Vodo smo nosili iz studenca, prav tako smo perilo prali v potoku. Spominjam se tudi, da elektrike v otroških letih v hiši še nismo imeli. Da bi nama lahko kupila nove obleke in čevlje, sta starša, pred veliko nočjo, peljala prašičke prodati v Novo mesto. Sicer pa je stric prinesel blago, teta pa nam je sešila obleke. Oče je imel dva brata, ki sta študirala v Ljubljani. Ivan je postal pravnik in se zaposlil v Tekstilni tovarni v Preboldu, Jože pa duhovnik v Črnomlju.
V osnovno šolo smo s sestrami hodile iz Mikot na 3 km oddaljeno Rako. Težko je bilo zlasti pozimi, ker je bilo veliko snega.
Ker sem že v rani mladosti rada pisala pesmice, sem kakšno tudi recitirala na šolskih proslavah. V šoli so, v popoldanskem času, prirejali kino projekcije. Še danes se spomnim, kako je ropotal projektor, na platnu pa se je vrtel črno bel film. To je bilo za nas posebno doživetje, saj doma nismo imeli TV. V prostem času smo se rade družile s sosedovimi otroci. Skakali smo čez kolebnico, se skrivali… Za pusta smo se našemili v »maškarce«, se malo pobarvali po obrazu, hodili od vrat do vrat…
S sestrami smo imele tudi resnejše zadolžitve. Pasle smo krave, hranile prašičke, pospravljale, se učile kuhati… Spominjam se, da so nas premamili rdeči sadeži na češnjah, krave so se same pasle in ušle v vinograd, ata je bil pa hud.
Po osnovni šoli sem se želela vpisati na srednjo šolo, vendar je bila pot do Novega mesta predolga, šolskih prevozov pa takrat še ni bilo. Zato sem leta 1970 odšla v Ljubljano za gospodinjsko pomočnico, ker sem v časopisu videla objavo.
Delala sem pri družini z dvema otrokoma. Imeli so obrt. Gospa je bila zelo prijazna in me je napotila na dveletni popoldanski tečaj strojepisja pri Društvu stenografov in strojepiscev v Ljubljani.
Potem sem izvedela, da v Litostroju iščejo administrativne delavke in se l. 1972 zaposlila v Kadrovski službi Litostroj. Delala sem v evidenci zaposlenih, pri delovnih knjižicah, vpisovala prihode in odhode. Opravljala sem predvsem administrativno delo in tudi nadomeščala tajnico vodje Kadrovske službe.
Zaposleni v Litostroju smo koristili storitve Obratne ambulante in restavracije Litostroj, počitnikovali v domu v Fiesi, prikolicah v Vrsarju ter v domu na Soriški planini.
Na delovnem mestu sem dobila priložnost za dodatno izobraževanje. Popoldan sem obiskovala Srednjo upravno administrativno šolo, kjer sem se šolala za administrativnega tehnika, V. stopnja. Stroške šolanja so mi plačali v Litostroju. Največ časa mi je vzelo učenje stenografije, ki je dopuščala hitro zapisovanje informacij in besedil, zlasti za zapisnike, saj takrat še ni bilo računalnikov, ki danes olajšujejo delo.
Ko sem 1978 dokončala srednjo šolo, sem želela nadaljevati izobraževanje na Višji upravni šoli v Ljubljani, vendar to, ob družini in gradnji hiše, ni bilo mogoče. Tudi pomoči nisem imela nobene, saj so bili starši daleč stran. Občasno mi je pomagala upokojena sodelavka.
Zato sem se zaposlila kot tajnica Industrijske kovinarske šole Litostroj, ki se je kasneje preimenovala v Srednjo šolo tehniških strok Litostroj, kjer sem bila zaposlena 20 let in se predčasno upokojila.
Svoj poklic sem rada opravljala, ker me veseli delo z ljudmi. Delati smo pričeli ob 6. uri zjutraj in zaključili ob 14. uri, kasneje od 7.00 do 14.30. Zgodaj je bilo treba vstati in odpeljati otroka v vrtec. Popoldan nam je ostalo še precej prostega časa za družino, zlasti pa za gradnjo hiše. Delovni dnevi v šoli so bili pestri. V stalnem stiku sem bila z ravnateljem, pomočnikom ravnatelja, profesorji in dijaki. Moje delovne naloge so obsegale urejanje kadrovskih zadev, pripravo gradiva in pisanje zapisnikov sej Sveta šole, Učiteljskega zbora in Sveta staršev, vodenje dokumentacije dijakov itd. Najbolj pestra sta bila začetek in zaključek vsakega šolskega leta, tudi uvedba Usmerjenega izobraževanja. S kolektivom sem se večkrat udeleževala strokovnih ekskurzij doma in v tujini (npr. ogled Tehničnega muzeja v Nemčiji), zaključnega plesa v Festivalni dvorani, tekmovanj med šolami (Elektriada) itd. Spominjam se nazivov tovariš/tovarišica, še posebno, ko mi je ravnatelj rekel: »Prosim, pokličite mi tovarišico …« Po letu 1991 smo se kar težko navadili na naziv gospod/gospa.
Anekdota: Ravnatelj se je vrnil s sestanka in me vprašal, ali ga je kdo iskal. Odgovorila sem: »Ja, žena in Ljubica«. Gospod, ki ga je čakal, je začudeno pogledal, jaz pa zardela. Pojasnila sem, da je naši računovodkinji ime Ljubica.
Čeprav smo tajnice in poslovni sekretarji svoj Kodeks omike dobili leta 1996, leta 2004 dopolnili in preimenovali v Kodeks etike tajnic in poslovnih sekretarjev Slovenije, je vedno veljalo, da moramo biti tajnice zanesljive, spoštljive, strpne in prijazne do vsakogar. Temeljna načela v odnosu do delodajalca so bila poštenost, lojalnost in pripadnost kot najpomembnejše vrednote, ki sem se jih tudi sama vedno držala. Zato pa so bili tudi službeni odnosi v šoli zmeraj zelo dobri, v kolektivu nisem imela nikoli težav. Trudila sem se biti prijazna in pozorna, kar so sogovorniki cenili in tudi vračali. Delala sem s sedmimi ravnatelji in vsi so me cenili. Tajnice smo imele svoj Kodeks etike in smo morale biti oblečene dostojno, z najmanj tričetrtinskimi rokavi in krilom čez kolena ter obveznimi nogavicami. Poskrbeti smo morale tudi za urejeno pričesko in zmerno naličenost. Bile smo v stiku s poslovnimi partnerji in obiskovalci ravnateljev, zato smo bile majhen, a nikakor ne nepomemben del javne podobe organizacije.
Industrijska kovinarska šola je bila najprej TOZD Litostroja, ki je vedno izobraževala tudi odrasle. Dijaki so se šolali za strojne, metalurške in elektro poklice. Kasneje je šola postala samostojna in se preimenovala v Srednjo šolo tehniških strok Šiška, strojniki so, zaradi premalo vpisa, odšli v Srednjo strokovno šolo Bežigrad, tu pa se šolajo za elektro poklice, tudi po programu 3 + 2 in si pridobijo izobrazbo V. stopnje.
Šola je bila vedno zelo spoštovana, saj je imela svoj Dom učencev z restavracijo, učilnice za teoretični pouk, delavnice za praktični pouk, tudi CNC učilnico, knjižnico, kabinete, kasneje še telovadnico.
Po upokojitvi sem tri mandate vodila Klub tajnic in poslovnih sekretarjev Ljubljane in okolice. Sedaj, kot častna članica, vodim skupino upokojenih tajnic. Obiskovala sem Univerzo za 3. življenjsko obdobje, Študijski program Kulturno izročilo. V Dnevnem centru starejših Dravlje sem vodila Literarni krožek, in obiskovala telovadbo.
Od rane mladosti me spremlja veselje po pesniškem ustvarjanju. Napisala kar nekaj pesmi, med katerimi so najzanimivejši akrostihi, ki sem jih sestavila ob priložnosti različnih jubilejev sorodnikov… Tudi SŠTS Šiška sem posvetila pesem – akrostih ob 70-letnici, kjer sem opisala kronologijo šole. S pesmimi sem sodelovala na več literarnih natečajih, objavljala v revijah, v časopisu in na spletnih straneh.
Nečak mi je uredil knjigo družinskih pesmi Od mladosti do zrelosti, leta 2023 pa sem v samozaložbi izdala knjigo Pesmi srca.
Rada delujem tudi na področju prostovoljstva. Bila sem članica organov pri Društvu Unicef Slovenija, Društvu Beli obroč; sedaj pa sem tajnica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije. Za svoje prostovoljno delo sem prejela kar nekaj priznanj.
Čas beži, le kam se mu mudi, leto za letom gre, hitro tak mine vse…
Spomine zapisala Marica Androjna
Ljubljana, 7. 1. 2026
