Vas, ki leži v severovzhodnem delu Istre, v dolini pod Kozino in Slavnikom
„Če se pelješ s Kozine proti Kopru in po petsto metrih zaviješ desno, si v nekaj minutah v Klancu. Ne vidiš ga, dokler nisi na mostu. Ko pa prevoziš most, si že med hišami. Cesta teče brez kakih strmin in vzpetin. Nobenega klanca ne prevoziš, in vendar se vas, kamor si se pripeljal, imenuje Klanec. Zakaj tako? Uganako je tudi meni komaj nedavno razrešil Ivan Metlika, po domače Krznar, ki stanuje skoraj pod mostom.
Edina cesta, ki je iz Rižanske doline ob Črnem kalu in Petrinjah peljala skozi Klanec, se je kmalu za Krznarjevo hišo vzpela zares strmo. Konji in voli takratnih vpreg so morali napeti mišice kot tetive in usločiti hrbte. Ob rezkem pokanju bičev, ob zadričnem vpitju voznikov in le s skrajnim naporom sil je vprežna živina potegnila težko naložene vozove po klancu navzgor in po zložnejši poti dalje proti Kozini. Zdaj, dragi bralec, z mano tudi ti veš, zakaj se ta kraj imenuje Klanec.
Za vas je bilo v rabi še drugo ime: Sv. peter na modrasu! Nenavadno ime! Potrebno je bilo zateči se k legendi, da bi ga mogli vsaj za silo razložiti. Legenda pravi: Na griču nad vasjo, kjer je pozneje zrasla klanška cerkev, se je pod košato lipo sončil strašen, naravnost pošasten modras. Izpil je bil že vso vodo Klanške doline (dolina je bogata z vodo) in grozil, da bo v svoji nenasitni žeji izpil še vodo reke Rižane. Ljudje bližnje in daljnje okolice so se prestrašeni posvetovali, kaj bi ukrenili proti skupni nevarnosti. Zedinili so se, da za ta boj izberejo samega nebeškega ključarja, apostola sv. Petra. S svojimi ključi, ki jim je že v naprej zagotovljena zmaga, naj bi Peter mojstrsko in smrtonosno česnil po glavi pošastno golazen. Zgodilo se je, kakor so pričakovali, in vsa okolica je prosto zadihala. Iz hvaležnosti so ob lipi sezidali cerkev in ji dali patrona apostola sv. Petra.
Tako legenda razlaga naziv „Sv. Peter na modrasu”, ki je drugo ime za Klanec.” (Kocjančič, 1992, str. 95-96)
Edina cesta, ki je iz Rižanske doline ob Črnem kalu in Petrinjah peljala skozi Klanec, se je kmalu za Krznarjevo hišo vzpela zares strmo. Konji in voli takratnih vpreg so morali napeti mišice kot tetive in usločiti hrbte. Ob rezkem pokanju bičev, ob zadričnem vpitju voznikov in le s skrajnim naporom sil je vprežna živina potegnila težko naložene vozove po klancu navzgor in po zložnejši poti dalje proti Kozini. Zdaj, dragi bralec, z mano tudi ti veš, zakaj se ta kraj imenuje Klanec.
Za vas je bilo v rabi še drugo ime: Sv. peter na modrasu! Nenavadno ime! Potrebno je bilo zateči se k legendi, da bi ga mogli vsaj za silo razložiti. Legenda pravi: Na griču nad vasjo, kjer je pozneje zrasla klanška cerkev, se je pod košato lipo sončil strašen, naravnost pošasten modras. Izpil je bil že vso vodo Klanške doline (dolina je bogata z vodo) in grozil, da bo v svoji nenasitni žeji izpil še vodo reke Rižane. Ljudje bližnje in daljnje okolice so se prestrašeni posvetovali, kaj bi ukrenili proti skupni nevarnosti. Zedinili so se, da za ta boj izberejo samega nebeškega ključarja, apostola sv. Petra. S svojimi ključi, ki jim je že v naprej zagotovljena zmaga, naj bi Peter mojstrsko in smrtonosno česnil po glavi pošastno golazen. Zgodilo se je, kakor so pričakovali, in vsa okolica je prosto zadihala. Iz hvaležnosti so ob lipi sezidali cerkev in ji dali patrona apostola sv. Petra.
Tako legenda razlaga naziv „Sv. Peter na modrasu”, ki je drugo ime za Klanec.” (Kocjančič, 1992, str. 95-96)
