Izročilo trdi, da je bilo sredi 19. stoletja v Senožečah hkrati 27 gostiln.
„Značilna za Senožeče in Gabrče ? nekoliko manj za ostale senožeške vasi ? je ugotovitev, ki so jo razni pripovedovalci izrekli na vedno isti način: ‘Vsa vas je služila furmanskemu in potniškemu prometu.’ Za potniški promet velja ta ugotovitev v glavnem do izgradnje železnice, za furmanstvo pa tja do tridesetih let sedanjega stoletja. Skrb za furmane in potnike so Senožejci pokazali na različne načine. Od vseh si bomo ogledali le tri, t. j. skrb za ceste, skrb za osebno počutje furmanov in potnikov ter uslužnostno obrt.
Za tako imenovano cesarsko cesto so skrbeli državni cestarji. Na stranskih prometnih cestah (npr. Senožeče-Divača, Senožeče-Dolenja vas itd.) so delali cestarji, ki jih je nastavilo okrajno glavarstvo v Postojni. Te ceste so potrebovale tolčeno kamenje ali ‘šoder’. To so navadno preskrbeli prebivalci celotne senožeške pokrajine. /…/
Cesarska cesta, ki jo vztrajno imenujejo tudi ‘cesta Marije Terezije’, je bila dobro vzdrževana. Tu država ni poznala milosti. Glavna prometna žila med morjem in Dunajem je zahtevala dobro vzdrževanje, kajti ob slabem vzdrževanju bi promet zamrl, tega si pa država ni mogla privoščiti. Za vzdrževanje ceste je država določila cestnino. Med Senožečami in Trstom so bile štiri ‘šrange’, kjer so vozniki plačevali cestnino. V starejših časih je bila taka ‘šranga’ tudi ‘pod tunelom’ v Senožečah. Cestnino so tu uporabljali za vzdrževanje vaške ceste. /…/
Ta način vzdrževanja cest je trajal vse do propada Avstro-Ogarske. Italijani so obdržali stari način le še 15 let. V letih 1933 in 1934 je bila cesta prvič asfaltirana. Ker je bilo delo le površinsko, jo je bilo treba ponovno asfaltirati v letih 1937 in 1938. Toda tedaj je bilo furmanstvo že v popolnem zatonu.
Treba pa je bilo skrbeti tudi za druge ceste. Lokalni furmani in kmetje so potrebovali priključke od gozdov in polj do državne ceste. Urejene pa so morale biti tudi vaške ceste. Vse te stranske ceste so vzdrževali z roboto (na Senožeškem rečejo rabuta). To so sklicevali in opravljali na različne načine. V Senožečah je število robot določala srenja po potrebi (v glavnem do 10 dni na leto). Vaški župan (pod Italijo ‘gvardijan’ ali ‘capovilla’) je bil zadolžen, da obvesti ljudi, kje in kdaj bodo delali, ter določi zborno mesto. Zjutraj je ‘klenjanje’ zvona naznanilo čas zbora. Na zbornem mestu je župan odkazal delo vsakemu posamezniku. Kmetu z vozom in vprego so priznali en dan za tri navadne dneve. Število robot na družino so določali po velikosti posestva. Dodatna robota je bila v navadi, ko je bilo treba kidati sneg. /…/
Druga dejavnost, ki nam kaže, kakšna je bila skrb za furmane in osebne potnike, je gostilniška dejavnost. Izročilo trdi, da je bilo sredi 19. stoletja v Senožečah hkrati 27 gostiln. Če dodamo še po dve v Lažah, Dolenji vasi in Gabrčah ter po eno v Potočah in Senadolah in končno že imenovano ‘Bajto’ nad Senadolami, jih je bilo na Senožeškem 36. Velika večina senožeških goslin, prav tako pa tudi obe gabrški in ‘Bajta’, so služile izključno furmanskemu in potniškemu prometu. Kmalu po izgradnji južne železnice se je začelo število gostiln polagoma krčiti. Leta 1909 jih je bilo le še 13 v Senožečah, po ena v Lažah, Gabrčah in Senadolah in dve v Dolenji vasi. Osala je tudi ‘Bajta’. Torej se je celotno število skrčilo na manj kot polovico. To moramo pripisati predvsem skoraj popolni izginitvi potniškega prometa, ki je bil usmerjen na železnico, nato pa tudi počasni krizi prevozništva.
Še leta 1913 je bilo v Senožečah 13 gostiln s prenočišči. Glavna je bila Mušičeva gostilna. Sledile so ji Moravčeva, Dejakova, Zadnikova, Tehantova, Prelazova, Hitijeva, Suševa in Boletova. Dalje je bila tu še ‘Gostilna pri Stari pošti’. Manjši sta bili gostilni ‘Pri Nacetu’ in ‘Na Ravni’. Končno je bilo ob glavni cesti še gostišče pri ‘Mlakarju’, ki so ga po domače imenovali kar ‘hotel’.
Vsaka od teh gostiln je imela tudi po nekaj tujskih postelj. V pritličju sta bila po dva gostilniška prostora, in to eden za domače furmane, drugi pa za boljše goste. Nekatere so imele po tri in več gostilniških prostorov. Poleg navadnih gostilniških prostorov so poznali še prostor, imenovan ‘mala soba’, ki so mu rekli tudi ‘ekstra cimer’. Tu so sprejemali goste iz kočij. Pripovedovalci vedo povedati, da je bila v vsaki gostilni ‘črna kuhinja z napo’. Vsaka je imela tudi krušno peč, ker so vse pekle kruh za potrebe svojih gostov. Gostilniški prostori so bili navadno na pročelni strani hiše, da so lahko gostje opazovali vrvež glavne ulice in obenem pazili na svoje vprege.
Gostilne so svojim gostom nudile hrano in pijačo. Nekatere so poleg pijače nudile le suho hrano, tj. pršut, salame, klobase, sir in domači pšeničen ali ržen kruh. Druge so nudile toplo hrano. /…/
Enajst gostiln je imelo še leta 1911 organizirane ‘štale’. Največje so bile pri Mušiču, pri Moravcu, pri Suševih in pri Dejaku. Samo te so lahko prenočile do 100 parov konj v eni noči. Računajo, da je lahko v Senožečah prenočilo do 250 parov konj hkrati. Večje ‘štale’ so imele po enega ‘uslužbenca’, ki so mu rekli ‘štalir’ ali ‘štalmajster’. Ti so skrbeli za furmanske in druge konje. V njihovo kompetenco je spadalo krmljenje, napajanje in čiščenje konj. Za svoje delo niso prejemali plače, živeli so od darov, ki so jih velikodušno dajali furmani. Zadnji štalir je bil Ivan Škamperle v Mušičevi gostilni.
Furmani navando niso najemali gostilniških sob. Skoraj obvezno so spali v štali pri konjih. To so počeli iz dveh razlogov. Hoteli so preprečiti, da bi se konji spopadli med seboj, in niso hoteli motiti ‘boljših gostov, ko so sredi noči odpotovali proti svojemu cilju. Le v gostilni ‘Pri bajti’ so spali v gostilniškem prostoru, kamor so si prinesli slamo, ki so jo pa morali zjutraj spet pospraviti. Stroga Rezika je to zahtevala, čeprav so jo vsako jutro pozdravili z razposajeno pesmijo ‘Terezinka zgodaj vstala’. /…/
Kaj so furmani mislili o senožeških gostilnah? Za največjo so imeli Mušičevo gostilno, za najbolj praktično si imeli gostilno ‘Pri Nacetu’. Imenitna se jim je zdela Dejakova gostilna. Mirna in praktična je bila Moravčeva gostilna, predvsem za tiste, ki so se vračali iz Trsta. Mlakarjevega gostišča so se furmani izogibali, ker je bilo tam preveč ‘ekstra gostov’. O gostilni ‘Pri čebelarju’ v Gabrčah so govorili, da je bila najbolj poštena gostilna od Trsta do Ljubljane. Za najimenitnejšo so imeli gostilno ‘Pri bajti’, ki so jo imenovali tudi ‘gostilna za Gabrkom’, čeprav ni imela nikoli tega imena. /…/
Odnos do potujočih gostov in furmanov kaže tudi razvitost obrti. Izročilo, ki smo ga zapisali skoraj pri vseh pripovedovalcih, priča, da je bila obrt v Senožečah dobro razvita. Pripovedovalci so navajali tesarje, kovače, bognarje, sedlarje, vrvarje, mizarje, čevljarje, krojače, oglarje, pletarje, cajnarje in peke.” (Pahor, 1977, str. 50-56)
Za tako imenovano cesarsko cesto so skrbeli državni cestarji. Na stranskih prometnih cestah (npr. Senožeče-Divača, Senožeče-Dolenja vas itd.) so delali cestarji, ki jih je nastavilo okrajno glavarstvo v Postojni. Te ceste so potrebovale tolčeno kamenje ali ‘šoder’. To so navadno preskrbeli prebivalci celotne senožeške pokrajine. /…/
Cesarska cesta, ki jo vztrajno imenujejo tudi ‘cesta Marije Terezije’, je bila dobro vzdrževana. Tu država ni poznala milosti. Glavna prometna žila med morjem in Dunajem je zahtevala dobro vzdrževanje, kajti ob slabem vzdrževanju bi promet zamrl, tega si pa država ni mogla privoščiti. Za vzdrževanje ceste je država določila cestnino. Med Senožečami in Trstom so bile štiri ‘šrange’, kjer so vozniki plačevali cestnino. V starejših časih je bila taka ‘šranga’ tudi ‘pod tunelom’ v Senožečah. Cestnino so tu uporabljali za vzdrževanje vaške ceste. /…/
Ta način vzdrževanja cest je trajal vse do propada Avstro-Ogarske. Italijani so obdržali stari način le še 15 let. V letih 1933 in 1934 je bila cesta prvič asfaltirana. Ker je bilo delo le površinsko, jo je bilo treba ponovno asfaltirati v letih 1937 in 1938. Toda tedaj je bilo furmanstvo že v popolnem zatonu.
Treba pa je bilo skrbeti tudi za druge ceste. Lokalni furmani in kmetje so potrebovali priključke od gozdov in polj do državne ceste. Urejene pa so morale biti tudi vaške ceste. Vse te stranske ceste so vzdrževali z roboto (na Senožeškem rečejo rabuta). To so sklicevali in opravljali na različne načine. V Senožečah je število robot določala srenja po potrebi (v glavnem do 10 dni na leto). Vaški župan (pod Italijo ‘gvardijan’ ali ‘capovilla’) je bil zadolžen, da obvesti ljudi, kje in kdaj bodo delali, ter določi zborno mesto. Zjutraj je ‘klenjanje’ zvona naznanilo čas zbora. Na zbornem mestu je župan odkazal delo vsakemu posamezniku. Kmetu z vozom in vprego so priznali en dan za tri navadne dneve. Število robot na družino so določali po velikosti posestva. Dodatna robota je bila v navadi, ko je bilo treba kidati sneg. /…/
Druga dejavnost, ki nam kaže, kakšna je bila skrb za furmane in osebne potnike, je gostilniška dejavnost. Izročilo trdi, da je bilo sredi 19. stoletja v Senožečah hkrati 27 gostiln. Če dodamo še po dve v Lažah, Dolenji vasi in Gabrčah ter po eno v Potočah in Senadolah in končno že imenovano ‘Bajto’ nad Senadolami, jih je bilo na Senožeškem 36. Velika večina senožeških goslin, prav tako pa tudi obe gabrški in ‘Bajta’, so služile izključno furmanskemu in potniškemu prometu. Kmalu po izgradnji južne železnice se je začelo število gostiln polagoma krčiti. Leta 1909 jih je bilo le še 13 v Senožečah, po ena v Lažah, Gabrčah in Senadolah in dve v Dolenji vasi. Osala je tudi ‘Bajta’. Torej se je celotno število skrčilo na manj kot polovico. To moramo pripisati predvsem skoraj popolni izginitvi potniškega prometa, ki je bil usmerjen na železnico, nato pa tudi počasni krizi prevozništva.
Še leta 1913 je bilo v Senožečah 13 gostiln s prenočišči. Glavna je bila Mušičeva gostilna. Sledile so ji Moravčeva, Dejakova, Zadnikova, Tehantova, Prelazova, Hitijeva, Suševa in Boletova. Dalje je bila tu še ‘Gostilna pri Stari pošti’. Manjši sta bili gostilni ‘Pri Nacetu’ in ‘Na Ravni’. Končno je bilo ob glavni cesti še gostišče pri ‘Mlakarju’, ki so ga po domače imenovali kar ‘hotel’.
Vsaka od teh gostiln je imela tudi po nekaj tujskih postelj. V pritličju sta bila po dva gostilniška prostora, in to eden za domače furmane, drugi pa za boljše goste. Nekatere so imele po tri in več gostilniških prostorov. Poleg navadnih gostilniških prostorov so poznali še prostor, imenovan ‘mala soba’, ki so mu rekli tudi ‘ekstra cimer’. Tu so sprejemali goste iz kočij. Pripovedovalci vedo povedati, da je bila v vsaki gostilni ‘črna kuhinja z napo’. Vsaka je imela tudi krušno peč, ker so vse pekle kruh za potrebe svojih gostov. Gostilniški prostori so bili navadno na pročelni strani hiše, da so lahko gostje opazovali vrvež glavne ulice in obenem pazili na svoje vprege.
Gostilne so svojim gostom nudile hrano in pijačo. Nekatere so poleg pijače nudile le suho hrano, tj. pršut, salame, klobase, sir in domači pšeničen ali ržen kruh. Druge so nudile toplo hrano. /…/
Enajst gostiln je imelo še leta 1911 organizirane ‘štale’. Največje so bile pri Mušiču, pri Moravcu, pri Suševih in pri Dejaku. Samo te so lahko prenočile do 100 parov konj v eni noči. Računajo, da je lahko v Senožečah prenočilo do 250 parov konj hkrati. Večje ‘štale’ so imele po enega ‘uslužbenca’, ki so mu rekli ‘štalir’ ali ‘štalmajster’. Ti so skrbeli za furmanske in druge konje. V njihovo kompetenco je spadalo krmljenje, napajanje in čiščenje konj. Za svoje delo niso prejemali plače, živeli so od darov, ki so jih velikodušno dajali furmani. Zadnji štalir je bil Ivan Škamperle v Mušičevi gostilni.
Furmani navando niso najemali gostilniških sob. Skoraj obvezno so spali v štali pri konjih. To so počeli iz dveh razlogov. Hoteli so preprečiti, da bi se konji spopadli med seboj, in niso hoteli motiti ‘boljših gostov, ko so sredi noči odpotovali proti svojemu cilju. Le v gostilni ‘Pri bajti’ so spali v gostilniškem prostoru, kamor so si prinesli slamo, ki so jo pa morali zjutraj spet pospraviti. Stroga Rezika je to zahtevala, čeprav so jo vsako jutro pozdravili z razposajeno pesmijo ‘Terezinka zgodaj vstala’. /…/
Kaj so furmani mislili o senožeških gostilnah? Za največjo so imeli Mušičevo gostilno, za najbolj praktično si imeli gostilno ‘Pri Nacetu’. Imenitna se jim je zdela Dejakova gostilna. Mirna in praktična je bila Moravčeva gostilna, predvsem za tiste, ki so se vračali iz Trsta. Mlakarjevega gostišča so se furmani izogibali, ker je bilo tam preveč ‘ekstra gostov’. O gostilni ‘Pri čebelarju’ v Gabrčah so govorili, da je bila najbolj poštena gostilna od Trsta do Ljubljane. Za najimenitnejšo so imeli gostilno ‘Pri bajti’, ki so jo imenovali tudi ‘gostilna za Gabrkom’, čeprav ni imela nikoli tega imena. /…/
Odnos do potujočih gostov in furmanov kaže tudi razvitost obrti. Izročilo, ki smo ga zapisali skoraj pri vseh pripovedovalcih, priča, da je bila obrt v Senožečah dobro razvita. Pripovedovalci so navajali tesarje, kovače, bognarje, sedlarje, vrvarje, mizarje, čevljarje, krojače, oglarje, pletarje, cajnarje in peke.” (Pahor, 1977, str. 50-56)
