Gregoričeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po umetnostnem zgodovinarju Jožetu Gregoriču. Pred tem je bila del ulice Mačkovec. Potek: levi odcep od Šmarješke ceste. Ulica ima devet hišnih številk.
Jože Gregorič se je rodil 30. avgusta 1912 v Novem mestu. Do četrtega razreda je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, nato pa v Mariboru, kjer je maturiral. Leta 1934 je na ljubljanski univerzi pričel študirati slavistiko, za katero se je odločil prežet s slovenstvom, nato pa se je preusmeril na umetnostno zgodovino, ki ga je dokončno pritegnila in kateri je namenil nadaljnje raziskovanje.
Svoje študijsko delo je posvetil Novemu mestu in njegovi zgodovini. Veliko je potoval po dolenjskih krajih. Zanimali so ga umetnostnozgodovinski problemi cerkva, slikarstvo, stavbni kompleksi samostanov in gradov … Sočasno je intenzivno spremljal rast likovnih ustvarjalcev na Slovenskem (npr. Jakca in Gorjupa), kar je razvidno tudi iz pisem njegove zapuščine. Tesne stike je imel z novomeškimi sopotniki: Marjanom Mušičem, Milanom Dodičem in Jankom Jarcem, s katerim sta si prizadevala za ustanovitev muzejskega društva v Novem mestu in s tem muzeja.
Pisal je strokovne študije, poročila, ocene, kritike, ki jih je objavljal v strokovnih glasilih. V Novem mestu je kot izrazito konservatorsko usmerjen raziskovalec vodil restavriranje zunanjščine kapiteljske cerkve sv. Nikolaja in leta 1937 v Kroniki slovenskih mest objavil ugotovitve o njenem stavbnem razvoju. Njegova poglavitna razprava Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu je bila leta 1938 objavljena v Zborniku za umetnostno zgodovino. Med njegovimi poglavitnimi razpravami sta še tipološka predstavitev kranjskih mest in trgov in prva analiza naših najpomembnejših srednjeveških arhitektur. Objavil je tudi vrsto študij o umetnosti Novega mesta in Dolenjske. V njegovi zapuščini so bili še rokopisi dveh predavanj in pričetek monografije o kapiteljski cerkvi. Deležen je bil velike naklonjenosti svojih strokovnih kolegov, predvsem prof. dr. Franca Steleta, enega najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti.
Umrl je 3. oktobra 1943 pod ruševinami, ki jih je povzročil nemški letalski bombni napad na poslopje ženske bolnišnice v Novem mestu, in to v času, ko je pomagal reševati življenja drugih. Pokopan je na pokopališču v Ločni.
Ob petdeseti obletnici smrti, leta 1993, so v Novem mestu, v proštijski knjižnici, pripravili razstavo Gregoričevih dokumentov iz zapuščine, pisem in terenskih zapiskov. V izredni številki revije Rast iz leta 1994 je zbran njegov celotni ustvarjalni opus od 1937 do 1943.
Svoje študijsko delo je posvetil Novemu mestu in njegovi zgodovini. Veliko je potoval po dolenjskih krajih. Zanimali so ga umetnostnozgodovinski problemi cerkva, slikarstvo, stavbni kompleksi samostanov in gradov … Sočasno je intenzivno spremljal rast likovnih ustvarjalcev na Slovenskem (npr. Jakca in Gorjupa), kar je razvidno tudi iz pisem njegove zapuščine. Tesne stike je imel z novomeškimi sopotniki: Marjanom Mušičem, Milanom Dodičem in Jankom Jarcem, s katerim sta si prizadevala za ustanovitev muzejskega društva v Novem mestu in s tem muzeja.
Pisal je strokovne študije, poročila, ocene, kritike, ki jih je objavljal v strokovnih glasilih. V Novem mestu je kot izrazito konservatorsko usmerjen raziskovalec vodil restavriranje zunanjščine kapiteljske cerkve sv. Nikolaja in leta 1937 v Kroniki slovenskih mest objavil ugotovitve o njenem stavbnem razvoju. Njegova poglavitna razprava Tintorettov sv. Miklavž v Novem mestu je bila leta 1938 objavljena v Zborniku za umetnostno zgodovino. Med njegovimi poglavitnimi razpravami sta še tipološka predstavitev kranjskih mest in trgov in prva analiza naših najpomembnejših srednjeveških arhitektur. Objavil je tudi vrsto študij o umetnosti Novega mesta in Dolenjske. V njegovi zapuščini so bili še rokopisi dveh predavanj in pričetek monografije o kapiteljski cerkvi. Deležen je bil velike naklonjenosti svojih strokovnih kolegov, predvsem prof. dr. Franca Steleta, enega najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti.
Umrl je 3. oktobra 1943 pod ruševinami, ki jih je povzročil nemški letalski bombni napad na poslopje ženske bolnišnice v Novem mestu, in to v času, ko je pomagal reševati življenja drugih. Pokopan je na pokopališču v Ločni.
Ob petdeseti obletnici smrti, leta 1993, so v Novem mestu, v proštijski knjižnici, pripravili razstavo Gregoričevih dokumentov iz zapuščine, pisem in terenskih zapiskov. V izredni številki revije Rast iz leta 1994 je zbran njegov celotni ustvarjalni opus od 1937 do 1943.
