Franc Pertout

„Sem domačin, ki je odšel na šolanje v Ljubljano. Podjetje Mostovna Ljubljana, kjer sem bil zaposlen, mi je omogočilo, da sem postal najprej strojni tehnik, nato gradbeni tehnik in nazadnje še varnostni inženir. V podjetju smo imeli 15 delovnih skupin po 15 ljudi, ki so bile zadolžene za obnovo železniških mostov. Razporejene so bile na celotni železniški progi iz Branika do Nove Gorice, iz Nove Gorice do Jesenic in iz Prvačine do Ajdovščine. Med leti 1947 in 1962 so bil obnovljeni vsi mostovi na omenjenih progah.

Na vsakem objektu sem nadziral tri stroke: sodeloval sem z vodjo strojnih del, z vodjo gradbenih del, skrbel za varnost pri delu. Za vsako področje sem napisal zapisnik, ki sem ga naslednji dan predal direktorju podjetja.

Popravilo mostu nad cesto pri Goriški Livarni je bila ena najlažjih obnov, ker spodaj poteka cesta in je višina od ceste do mostu samo 6 metrov. Sodeloval sem tudi pri obnovi solkanskega mostu. Najprej smo morali popraviti most v Braniku, potem v Prvačini, kot tretja pa je bila na vrsti konstrukcija v Solkanu. To smo popravljali sredi leta 1948. Bil je tako hudo poškodovan, da je šel na pol, in zamenjati smo morali vse, kar je bilo poškodovanega.

Naj povem, da pri obnovi nismo imeli dvigal, ampak smo uporabljali hidravlične črpalke (400-tonske) in dvigalke z zmogljivostjo od 20 do 40 ton.

Pod vsakim mostom je bilo potrebno zgraditi najmanj 6 pomožnih lesenih konstrukcij, ki so kasneje prevzele obremenitev popravljenega mostu oz. smo to imenovali lesene konstrukcije (koze). Nad eno smo potegnili peiner nosilce, višine 100 cm in največje dolžine 29 metrov. Teh nosilnih konstrukcij je  moralo biti na vsaki strani najmanj 6.

Vsak provizorij (tj. pomožna konstrukcija, na katerem smo opravljali ta dela pri obnovi mostu) je bil sestavljen iz 6 peiner nosilcev. Te pomožne konstrukcije so bile visoke od 5 do 50 metrov (npr. Most na Soči). Če je bil most daljši od 29 metrov, je bilo potrebno napraviti še 6 pomožnih konstrukcij s peiner nosilci ustrezne dolžine.

Ko je bil most popravljen, se je skupina razporedila na naslednji most in pripravljala koze, na katerih smo potem lahko nosilce peiner sploh prepeljali do naslednjega mostu in začeli delati.

Preden je bil most predan v uporabo, so preverili nosilnost jeklenih konstrukcij. Most so obremeniil do take mere, kot je bila predvidena za uporabo, torej 18 tonska obremenitev po osi vlaka. V naše zadovoljstvo so meritve pokazale, da je most stabilen.

Naj opišem še obnovo mostu čez Vipavo. V most čez reko Vipavo v Prvačini, ki je dolg 53 metrov, smo morali najprej vgraditi 12 peiner nosilcev skupne dolžine 29 metrov, 2 krat po 6 p. nosilcev. Vmes so bile lesene škarje, ki so držale razmik tirnic, tj. 1435 mm. Nato smo morali postaviti 12 peiner nosilcev, ki so bili dolgi 23 metrov, ravno tako s škarjami. Ko je bilo vse postavljeno, smo začeli z obnovo jeklenega mostu, ki je ležal v vodi oz. reki Vipavi, ga dvignili na ustrezno višino in začeli s popravilom. Tak je bil postopek za vsak most, ki je bil daljši od 29 metrov.”