„Prišli smo iz Celja, v Novi Gorici smo se vselili v stanovanje v ruskem bloku, ki ga je oče zobozdravnik dobil z odlokom.”
Erik Katnik:
„Oče je delal v zdravstvenih barakah. V stari frnaži je bil center, tam so se vsi dobivali. V šolo smo hodili tja, kjer je bil dijaški dom, igrali smo se vse do Solkana, Šempeter nam ni ležal. Do Dornberka smo še šli, kopali smo se v Vipavi, drugam pa nismo hodili. Če si imel kolo, si bil gospod.
Učil me je profesor Perne. Jaz sem bil njegov dežurni krivec, če mu je spuščalo kolo, smo bili krivi dijaki. Kolo smo mu tudi popravili. Učil je pa dobro, fiziko in matematiko. Denarja ni bilo, oče je tudi doma privat delal. Ljudje so plačevali blago za blago – med 1948 in 1952 je bilo najhuje. Oče je igral pri gledališču. Starši so bili aktivni, vedno se je kaj dogajalo.
V Park Hotelu spodaj je bilo kegljišče. Če smo hoteli kaj zaslužiti, smo postavljali keglje do poznih ur, potem smo imeli denar za kino.
Od dreves se spomnim, da so kostanje ob Erjavčevi posekali. Topolov je še nekaj. Ko so prekopavali za avtobusno postajo, so našli pokopališče.
Star stadion je bil tam, kjer je zdaj bazen. Hodili smo v Šempeter, tam je bila večina nogometnih tekem, trumoma smo hodili na tekme, šport je bila naša glavna zabava.
Ko smo se razkropili po Ljubljani, nismo več ohranjevali stikov.
Stari Goričani se še spomnimo, kako smo lovili jabolka. Med mulci se je razširila vest, da so v neki kleti dobra jabolka in so me poklicali. Vsi smo šli po palice in jih ošilili in nanje natikali jabolka. Na koncu sem ugotovil, da kradem iz naše kleti!
Zanetili smo tudi požar v Panovcu. Z bratrancem sva šla v Panovec. Izgubil sem svoj nožiček, bil je mrak, nisem videl, prižgala sva šibice, ogenj nama je ušel, povzročila sva požar. Začela sva gasiti, a neuspešno, zbežala sva domov, nekdo je poklical gasilce in policijo, požar so pogasili. Gasilci in policija so pozneje prišli na dom in rekli, da je še sreča, da je zgorelo samo listje in robida.
Vsaka šola je imela svoj dijaški dom, telovadnic ni bilo, samo pri stadionu je bila ena.
Spomnim se tudi moto dirk skozi mesto. V eni od teh dirk se je nekdo tudi ubil.
Spomnim se prihoda etiopskega vodje Haile Selasije-ja (1959). Takrat je bilo vse zastraženo, tiste, ki so bili bolj sumljivi, so za tisti dan kar zaprli, tudi klošarje, samo lepo oblečeni ljudje so lahko bili zunaj.
Ob sporu za Trst med Italijo in Jugoslavijo smo na koncu Erjavčeve kričali, po komandi smo se drli. Otroci miličnikov niso dobili prepustnic, zaradi varnosti.
Ob športnem dnevu smo morali vsi v kino v Šempeter, predvajali so nam film Viva Zapata, moral si jokati ob določenih herojskih prizorih.
Spominjam se tudi zborovanja na Okroglici leta 1953. Peš smo šli iz Nove Gorice na Okroglico čez Ajševico, mimo današnjega MIP-a, bil je mrak.”
Ana Katnik:
„Leta 1958 smo šli v srednješolsko brigado. Po enem mesecu, ko naj bi se vrnili, so nam pripravili sprejem – a nas ni bilo. Dobili smo nagrado kot udarniki, drugim ni bilo prav, da je nagrado dobila ravno naša brigada Milojke Štrukelj. Prišlo je do pretepa, tepli smo se s štrucami kruha, en fant se je onesvestil, pomagali smo mu, vlak je odpeljal. Domov sem se vrnila na avtostop, s kamionom do Ljubljane, od Ljubljane naprej z mercedesom, peljal nas je glavni od avtocest. V šoli so nas v srednješolske brigade vpisovali pred počitnicami. So nam rekli »Hočeš imeti popravni? Ne? Potem se pa vpiši v brigado!«
Cerkev. Takrat je veljalo, da so otroci puklasti, ker so jih nosili v nahrbtniku skrivaj h krstu. Sicer se je hodilo na Kapelo, v Solkan ali v Šempeter. Nekateri so se cerkveno poročili v ‘stari’ Gorici. Tudi pogrebi so bili nadzorovani. Tisti, ki so bili takrat najbolj proti cerkvi, so se pozneje obrnili. Na podeželju je bilo drugače. Tolminska je bila znana po tem, da so bili precej verni. V Gorici so bili pa priseljenci.
Midva sva delala hišo na Pristavi. Ko so prišli delat delavci, sem morala obvestiti policijo. Graničarji so nas kontrolirali.”
