Jožetu Karlovšku je staroslovanska kultura pomenila tudi izhodišče za bajeslovni svet, ki ga je sam ilustriral. Nastala je serija približno petdesetih bajeslovnih podob, ki ponazarjajo mitološko dediščino.
Jože Karlovšek je v spominih zapisal, kako je ujel nekaj ljudskega pripovedovanja bajk in povesti, ko je pred prvo svetovno vojno obiskoval podeželsko osnovno šolo. Spominja se sosedove „tete”, ki mu je pripovedovala, kako je čarovnica skočila iz podstrešja v škornje. Nato je hitro pograbila brezovo metlo, jo zajahala in smuknila skozi lino v temno noč. Spominja se pripovedovanja dninarjev, ki so v deževnih večerih v zidanici v Bojniku, pripovedovali o strahovih, zakletem gradu, vampirjih, mrličih itd., da ga je bilo potem kar pošteno strah. Glavni dninar njihove hiše, ki je z očetom urejeval poljedelske zadeve in so mu pravili Štajerc, mu je pravil bolj resne povesti, recimo o Kralju Matjažu.
Pri zbiranju narodnih ornamentalnih motivov je prišel do spoznanja, da imamo Slovenci prav malo figuralnih, to je človeških, živalskih in izmišljenih podob. Zaradi tega je iskal te podobe, posebno izmišljene, v bajkah, pravljicah in povestih, kjer naj bi bile opisane z besedo. Na podlagi besed je potem rekonstruiral ali narisal bajeslovne, pravljične in druge figuralne podobe. Posebno so ga zanimale najstarejše kozmološke bajke, ki jih je objavljal dr. Ivan Grafenauer. Pri študiju o bajkah in povestih se je povezoval in pogovarjal z znanimi etnografi in drugimi strokovnjaki o tej vrsti književnosti, kot so bili: Jakob Kelemina, Ivan Grafenauer, Josip Mal, Niko Kuret, Boris Orel in drugi. Ni pa ostal le pri študiju bajk in povesti, temveč jih je tudi upodobil in narisal. Tako so nastajale tekom let bajeslovne in druge etnografske ter ornamentalne podobe. Povečini so vse Karlovškove ornamentalne in bajeslovne podobe podane v izvirni tehniki slikanja na les z lužnimi barvami.
