Bogo Pregelj

Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval v Kranju. Na Ljubljanski filozofski fakulteti je leta 1928 diplomiral iz germanistike, komparativne literature in komparativne gramatike. Po specializaciji v Leipzigu in služenju vojaškega roka v Sarajevu se je zaposlil kot knjižničar v Ljudski knjižnici Prosvetne zveze v Ljubljani. Službena pot ga je potem vodila v Smederevo in Bački Petrovac, septembra 1937 pa je bil premeščen na I. državno realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je poučeval jezike do 1945. 

Med vojno je aktivno sodeloval v OF. Januarja 1945 je bil aretiran in zaprt, nato pa napoten v internacijo. Ker je bil prehod čez Jezersko že zaprt, se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je delal najprej kot tajnik komisije za vojno škodo na kulturnih spomenikih. Leta 1946 se je posvetil problematiki tedanjih ljudskih in znanstvenih knjižnic in je nato vse življenje ostal  povezan s knjižničarstvom. Od 1952 je honorarno poučeval nemško književnost na Višji pedagoški šoli v Ljubljani – kasneje Pedagoški akademiji. Leta 1959 se je tu zaposlil kot redni profesor za nemški jezik, nemško književnost, fonetiko in metodiko nemškega jezika. V slovenski kulturni prostor je posegel s prevajanjem iz nemščine in angleščine tako mladinskih del kot leposlovja za odrasle ter s publiciranjem v mladinskih in kulturniških revijah. Bil je sodelavec lista Gradimo in urednik njegove filmske in radijske rubrike. Sledi njegovega dela in aktivnega življenja pa najdemo še na mnogih področjih: od l. 1956 do 1960 je bil predsednik prvega Društva diabetikov, Generalni tajnik Der internationale Deztschlehrerverband, kjer je sodeloval kot strokovnjak za poučevanje tujih jezikov.

Otroška in mladostna doživetja Boga Preglja lahko spremljamo v pripovedi družine Pregelj. Sestra Bazilija Pregelj je spomin na očeta in družino zapisala v knjigi Moj oče. Kot najmlajši v družini ji je pripadla teža dediščine rodu in z veliko ljubeznijo se je lotila družinske iskrene izpovedi, kjer kot sama zapiše, je iskala „kamenčke v tolmunu spominov”.

O Bogu Preglju so svoje spomine zapisali tudi drugi pisatelji. Omemba njegovega delovanja v slovenskem prostoru se večkrat pojavlja v slovenskih časnikih in časopisih.