Čeprav je bil Jože Karlovšek po poklicu gradbeni tehnik, je bilo področje njegovega delovanja mnogo širše. Poleg rednih zaposlitev je ustvarjal likovne podobe našega bajeslovja ter v opisih in podobah poustvarjal slovensko ljudsko ornamentiko. Njegovo delo je slonelo na zbiranju in študiju ornamentov, ki jih je upodabljal na pohištvu in keramiki, ter na poznavanju ljudskih bajk in povesti, ki jih je poustvarjal v likovni tehniki slikanja na les z lužnimi barvami. Ob tem je veliko ustvarjal in pisal – o ljudskem stavbarstvu, obrti in ljudski umetnosti ter strokovne učbenike za Srednjo gradbeno šolo.
Ustvaril je več deset tisoč motivov, sam s čopičem in peresom. Njegovo zanimanje se je iz likovno umetnostne folklore preselilo še v antični svet naših pradedov. Nazadnje sta mu nasproti prišli celo kitajska in slovanska motivika. Bil je izjemno vsestranska in delovna osebnost. Upamo si trditi, da svoje strasti do preučevanja in ustvarjanja ni nikoli v celoti pogasil. Do tega mu je zmanjkalo vsaj še eno življenje. Znano je tudi, da je zelo obžaloval, da ni imel akademske izobrazbe, a za to preprosto ni imel pogojev. V širši javnosti njegovo delo ni dobilo toliko pozornosti, kot si jo zasluži, zato je vsak poklon avtorju prispevek k prepoznavanju pomembnosti njegovega dela. Umetnostni zgodovinar in etnograf Nace Šumi je v knjigi Jože Karlovšek: poklic in poklicanost poudaril, da je Jože Karlovšek pomembna osebnost za naše javno življenje na vseh treh področjih njegovega dela.
V spominih opisuje tudi, kako je prišel do tehnike slikanja na les z lužnimi barvami, za katero je dobil iznajditeljsko spričevalo. Opisuje, kako je med drugo svetovno vojno dr. Puclju, zdravniku iz Kamnika, prodal staro okrašeno skrinjo, ker je zbiral denar za nakup parcele. Preden je skrinjo oddal, je nekje zopet kupil poceni staro skrinjo, ki pa ni bila okrašena, ampak že delno razpokana. Spredaj jo je graviral z ozkim žlebičastim dletom, izrezane podobe pa počrnil s tušem. Motiv je bil „Zakleti grad”. Razpoke je izrabil za obrise gorovja, grče pa za primerne dekorativne motive. Ploskve med konturami je nato poslikal in senčil z lužnimi barvami. Zarezane konture so namreč preprečile, da bi se barve med seboj razlivale. Vso poslikano ploskev je nato spoliral, kar je dalo žlahtni lesk slik. Ko je prišel dr. Pucelj po skrinjo pa ni vzel prvo, temveč drugo, ki jo je Karlovšek okrasil sam.
Ker je bila vojna in huda stiska, je Karlovšek naročil pri mizarju novo skrinjo, da bi jo sam okrasil in prodal. Tudi to skrinjo je graviral z dletom, toda obrise izpolnil z ogljenim kitom, da je bila ploskev popolnoma gladka brez utorov. Motiv podobe je bila „Kamniška Veronika”. Ko je to prodal, je zopet naročil novo skrinjo. Pri tej pa je obrise zapolnil z lesnim specialnim kitom, ki je bil nemški patentirani izdelek, ploskve skrinje pa je lakiral z nitroceluloznim lakom, da se ni slika mazala. Po tem postopku je napravil še nekaj skrinj po vojni. Ker pa ni mogel dobiti novih skrinj pri mizarjih, saj je prišlo do pomanjkanja lesa in prezaposlenosti mizarjev, je napravil samo nekaj poslikanih vzorcev na lesene table za bodoče skrinje. Te poslikane lesene table pa so bile pri ljudeh zelo priljubljene in so jih začeli kupovati. Karlovšek jim je dodal le še okvirje. Z njimi je dobro zaslužil in se s skrinjami ni več ukvarjal. Napravil je toliko slik, da je upodobil vse glavne bajeslovne in etnografske podobe, ki jih je imel na razstavi v Ljubljani leta 1960.
Številne njegove objave in članke si lahko ogledate na strani Slovenskega etnografskega muzeja.
