Ulica, ki poteka desno od Šentjernejske ceste, je po novomeškem pesniku in esejistu Antonu Podbevšku poimenovana od leta 1993, po njem pa je poimenovano tudi novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater.
Anton Podbevšek se je rodil 13. junija 1898 na Grmu pri Novem mestu in velja za prvega slovenskega avantgardnega književnika, vzornika Srečka Kosovela in kasneje slovenskih modernistov.
Po maturi na novomeški gimnaziji leta 1917 je odšel na italijansko fronto, po vojni pa je nadaljeval šolanje na Filozofski fakulteti v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je študiral slavistiko. Deloval je večinoma kot časnikar, med leti 1952 in 1972 pa kot oskrbnik SAZU. Septembra leta 1920 je še z nekaj drugimi vidnejšimi novomeškimi kulturniki pripravil avantgardistično prireditev, znano kot Novomeška pomlad, katere plod je bila tudi prva pokrajinska umetniška razstava v Novem mestu, nad katero je nekakšno pokroviteljstvo prevzel takrat že uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Otvoritev te razstave je bila 26. septembra 1920, dogodek pa je spremljal koncert Marija Kogoja in recitacijski nastop Antona Podbevška in Mirana Jarca. O Novomeški pomladi je bil leta 1989 posnet tudi film z naslovom Veter v mreži, ki ga je režiral Filip Robar Dorin. V filmu med mladimi intelektualci izstopa zlasti Anton Podbevšek, ki je tako kot v polavtobiografskem romanu Mirana Jarca Novo mesto upodobljen v liku Andreja Vrezca.
Anton Podbevšek je imel pomembno vlogo pri izdajanju revije Trije labodje, ki so jo leta 1921 začeli izdajati ekspresionisti v Novem mestu in je bila logično nadaljevanje Novomeške pomladi. Revija naj bi Podbevšku služila kot odskočna deska za izgradnjo lastne generacije, a se je že kmalu po izidu prve številke sprl z Josipom Vidmarjem, ki si je prizadeval za uveljavitev in objavljanje »čiste umetnosti«. Podbevšek je izstopil iz uredništva ter ustanovil lastno revijo Rdeči pilot. Leta 1925 je izšla njegova edina pesniška zbirka Človek z bombami, ki kot posledica njegove mladostne zagnanosti predstavlja vrhunec njegove lirike. Uredil je etnološko-historični zbornik Dolenjska metropola Novo mesto in antologijo Slovenska lirika, pisal pa je tudi o impresionistih Ivanu Groharju in Rihardu Jakopiču.
Umrl je 14. novembra 1981 v Ljubljani.
Del njegove rokopisne zapuščine hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu.
Po maturi na novomeški gimnaziji leta 1917 je odšel na italijansko fronto, po vojni pa je nadaljeval šolanje na Filozofski fakulteti v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je študiral slavistiko. Deloval je večinoma kot časnikar, med leti 1952 in 1972 pa kot oskrbnik SAZU. Septembra leta 1920 je še z nekaj drugimi vidnejšimi novomeškimi kulturniki pripravil avantgardistično prireditev, znano kot Novomeška pomlad, katere plod je bila tudi prva pokrajinska umetniška razstava v Novem mestu, nad katero je nekakšno pokroviteljstvo prevzel takrat že uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Otvoritev te razstave je bila 26. septembra 1920, dogodek pa je spremljal koncert Marija Kogoja in recitacijski nastop Antona Podbevška in Mirana Jarca. O Novomeški pomladi je bil leta 1989 posnet tudi film z naslovom Veter v mreži, ki ga je režiral Filip Robar Dorin. V filmu med mladimi intelektualci izstopa zlasti Anton Podbevšek, ki je tako kot v polavtobiografskem romanu Mirana Jarca Novo mesto upodobljen v liku Andreja Vrezca.
Anton Podbevšek je imel pomembno vlogo pri izdajanju revije Trije labodje, ki so jo leta 1921 začeli izdajati ekspresionisti v Novem mestu in je bila logično nadaljevanje Novomeške pomladi. Revija naj bi Podbevšku služila kot odskočna deska za izgradnjo lastne generacije, a se je že kmalu po izidu prve številke sprl z Josipom Vidmarjem, ki si je prizadeval za uveljavitev in objavljanje »čiste umetnosti«. Podbevšek je izstopil iz uredništva ter ustanovil lastno revijo Rdeči pilot. Leta 1925 je izšla njegova edina pesniška zbirka Človek z bombami, ki kot posledica njegove mladostne zagnanosti predstavlja vrhunec njegove lirike. Uredil je etnološko-historični zbornik Dolenjska metropola Novo mesto in antologijo Slovenska lirika, pisal pa je tudi o impresionistih Ivanu Groharju in Rihardu Jakopiču.
Umrl je 14. novembra 1981 v Ljubljani.
Del njegove rokopisne zapuščine hrani Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu.
