Franc Miklošič, po katerem nosi ime ulica v mestnem središču, je bil eden najbolj slovitih slovenskih učenjakov – jezikoslovcev in slavistov.
Rodil se je v Radomerščaku 20. novembra 1813. Po končani osnovni šoli v Ljutomeru je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Varaždinu in Mariboru, od leta 1830 pa je v Gradcu študiral pravo in filozofijo. Leta 1838 je iz filozofije tudi doktoriral in se v tem obdobju veliko ukvarjal s književnostjo in prevajanjem. Potegoval se je za mesto predavatelja filozofije na univerzi v Innsbrucku, toda ker je ni dobil, je na Dunaju nadaljeval študij prava in ga dokončal z doktoratom pravnih znanosti. Na prigovarjanje Jerneja Kopitarja je, takrat že velik poznavalec slovanske filologije, litovščine, stare indijščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja, leta 1844 sprejel mesto knjižničarja v Dvorni biblioteki na Dunaju. Po Kopitarjevi smrti je prevzel cenzorska opravila za slovanske, romunske in novogrške knjige, vseskozi pa je tudi objavljal pomembne znanstvene razprave in tako postajal vse bolj priznan filolog.
V času pomladi narodov (1848/49) se je aktivno vključil v slovensko politično življenje, postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjena Slovenija in poslanec v avstrijskem državnem zboru. Ko so leta 1849 na dunajski univerzi ustanovili stolico za slovansko filologijo, ga je cesar Franc Jožef imenoval za prvega profesorja. Od leta 1848 je bil Miklošič tudi dopisni član avstrijske akademije znanosti, od leta 1851 pa njen redni član. V tem obdobju je bil tri šolska leta dekan filozofske fakultete, v letih 1854/55 pa tudi rektor dunajske univerze. Leta 1862 je postal dosmrtni član zgornjega doma avstrijskega parlamenta, v katerem je veliko pomagal pri organizaciji in financiranju šolstva v cesarstvu.
Številna redna in častna članstva v znanstvenih društvih, na univerzah in akademijah po Evropi so mu dvigala znanstveni ugled. Zato ne čudi, da je leta 1864 dobil še dedno plemstvo. Upokojil se je leta 1885, v štirih desetletjih njegovega dela pa je stolica za slavistiko na dunajski univerzi postala najpomembnejše tovrstno središče v Evropi, Miklošič pa največja slavistična osebnost 19. stoletja. Pri njem je med številnimi izobraženci iz vse Evrope študirala tudi vrsta znanih Slovencev: Trdina, Valjavec, Pleteršnik, Štrekelj, Kos, Murko …
Njegova korespondenca, preko tri tisoč pisem, ohranjenih v dunajski narodni knjižnici, odslikava njegovo intenzivno in natančno delo, predvsem pa, da je bil Miklošič enkratna strokovna in človeška avtoriteta takratnega časa.
V času pomladi narodov (1848/49) se je aktivno vključil v slovensko politično življenje, postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjena Slovenija in poslanec v avstrijskem državnem zboru. Ko so leta 1849 na dunajski univerzi ustanovili stolico za slovansko filologijo, ga je cesar Franc Jožef imenoval za prvega profesorja. Od leta 1848 je bil Miklošič tudi dopisni član avstrijske akademije znanosti, od leta 1851 pa njen redni član. V tem obdobju je bil tri šolska leta dekan filozofske fakultete, v letih 1854/55 pa tudi rektor dunajske univerze. Leta 1862 je postal dosmrtni član zgornjega doma avstrijskega parlamenta, v katerem je veliko pomagal pri organizaciji in financiranju šolstva v cesarstvu.
Številna redna in častna članstva v znanstvenih društvih, na univerzah in akademijah po Evropi so mu dvigala znanstveni ugled. Zato ne čudi, da je leta 1864 dobil še dedno plemstvo. Upokojil se je leta 1885, v štirih desetletjih njegovega dela pa je stolica za slavistiko na dunajski univerzi postala najpomembnejše tovrstno središče v Evropi, Miklošič pa največja slavistična osebnost 19. stoletja. Pri njem je med številnimi izobraženci iz vse Evrope študirala tudi vrsta znanih Slovencev: Trdina, Valjavec, Pleteršnik, Štrekelj, Kos, Murko …
Njegova korespondenca, preko tri tisoč pisem, ohranjenih v dunajski narodni knjižnici, odslikava njegovo intenzivno in natančno delo, predvsem pa, da je bil Miklošič enkratna strokovna in človeška avtoriteta takratnega časa.
